Zasvojenost vpliva na vse in ne le na osebo, ki se spopada z zasvojenostjo. V nadaljevanju si lahko preberete deset nasvetov, z upoštevanjem katerih bodo družinski člani lažje sobivali z zasvojeno osebo.
Z zasvojenostjo se spopada na milijone ljudi.
Družinskim članom lahko pomagate pri spopadu z zasvojenostjo tako, da razumete njihov položaj in skupaj obiščete družinsko terapijo.
Za podporo zasvojeni osebi vam priporočano tudi vzpostaviti stike z vrstniki z uporabo ustreznih programov. Priprava skupnih obrokov in reden urnik spanja lahko pomagata zasvojeni osebi, ki je del vašega življenja.
Pomoč družinskim članom zasvojenih oseb je na voljo v Društvu UP.
Zasvojenost lahko doleti vse izmed nas – tudi če živimo v ljubečih skupnostih. Nastanek zasvojenosti pogosto neposredno vpliva na družinske člane in prijatelje zasvojene osebe, zato je poleg vključitve zasvojene osebe v program zdravljenja pomembno tudi, da družinski člani in prijatelji dobro razumejo odvisnost in spoznajo načine, kako za svoje zdravje poskrbeti v prihodnje. Tako boste lahko zasvojeni osebi zagotovili ljubezen in podporo, ki ju potrebuje, da premaga odvisnost. Pri tem vam lahko pomaga spodnjih deset koristnih nasvetov.
1. Poskusite izvedeti čim več o zasvojenosti.
Znanje lahko družinam pomaga izogniti se medsebojnemu obtoževanju. Namesto mnenja, da je zasvojenost posledica šibkosti, zavedne želje ali trme zasvojene osebe, je koristneje razumeti, kako zasvojenost nastane zaradi možganskih sprememb. Razumeti, da zasvojenost ni zavestna izbira, vam lahko pomaga opustiti jezo in zamere, ki jih morda do družinskega člana gojite zaradi zasvojenosti. Družine imajo na voljo ogromno spletnih virov, s katerimi se lahko poučijo o zasvojenosti. Veliko knjigarn
ponuja širok izbor knjig o kemiji zasvojenosti in znanstvenih dognanjih, ki se uporabljajo pri njenem zdravljenju.
Poleg tega znanstveniki po vsem svetu nenehno izvajajo raziskave o vplivih mamil, s katerimi želijo izvedeti več o načinih, kako te substance vplivajo na možganske celice, in to znanje uporabljajo za razvoj novih načinov zdravljenja, ki bodo morebiti zasvojenost v prihodnje ozdravili ali celo preprečili.
Takšno znanje predstavlja vir upanja za družinske člane zasvojene osebe. Vsak napredek na tem področju pomeni samozavesten korak naprej pri zdravljenju in tudi ozdravljenju zasvojenosti.
2. Vzpostavite stike z razumevajočimi vrstniki.
Živeti z zasvojeno osebo ali jo podpirati je vse prej kot enostavno. Raziskave kažejo, da lahko zasvojenost bližnjega sorodnika povzroči stresne življenjske situacije, ki lahko trajajo vrsto let, in da dolgotrajna disfunkcionalnost družinam otežuje ustrezno komunikacijo. Zasvojenost lahko celo izgradi zid nezaupanja med družinskimi člani, ki se z njo soočajo.
Pri premagovanju te ovire vam lahko pomaga povezovanje z vrstniki, zlasti če družine pri tem uporabljajo uveljavljene in zaupanja vredne programe, kot jih ponujamo v Društvu UP in katerih cilj je zagotoviti pomoč družinam zasvojenih oseb. Ti programi obenem zagotavljajo varen prostor brez obsojanja, kjer se lahko družinski člani poučijo, razpravljajo in iščejo načine za uspešen spopad z zasvojenostjo, ki je zrasla v njihovem družinskem krogu.
Ljudje se takih srečanj udeležujejo iz najrazličnejših razlogov, pri čemer rezultati ene izmed anket nakazujejo, da so poglavitni razlogi želja po:
• doseganju boljše kakovosti življenja,
• zmanjšanju števila težav, ki jih imajo z zasvojeno osebo,
• zmanjšanju stresa,
• izboljšanju psihičnega zdravja.
To so visoki cilji, a srečanja lahko resnično pomagajo pri njihovem doseganju. Udeležiti se takih srečanj in prisluhniti sogovornikom lahko pomaga pregnati občutke osamljenosti in dvoma. Ti sestanki lahko družinam pomagajo spoznati načine, na katere se lahko spoprimejo z odvisnostjo ljubljene osebe.
3. Udeležite se družinskih terapij.
Zakonci, bratje in sestre ter starši zasvojenih oseb pogosto absorbirajo številne posledice zasvojenosti družinskega člana. Veliko ljudi težko odkrito spregovori o škodljivem vedenju in tako ne rečejo ničesar. Družinski člani lahko postanejo odtujeni, če se naveličajo spopadanja z zasvojeno osebo in za nadaljevanje zasvojenosti morebiti krivijo sebe, ali pa za lastne občutke nesreče krivijo zasvojeno osebo. Takšen molk in medsebojno obtoževanje lahko družini otežita iskanje pomoči. Družinski
člani morda niti nimajo orodij za pomoč nekomu pri aktivnem okrevanju ali nimajo energije, da bi si pomagali sami.
Programi družinske terapije so zasnovani tako, da nezaupanje in krivdo razgradijo na osnovne faktorje in vsem udeležencem omogočijo biti slišani. Družinskim članom lahko pomagajo bolje razumeti sebe in drug drugega ter konflikte reševati na zdrav način. Družine, ki sta jih pred tem
zaznamovali jeza in zasvojenost, lahko postanejo tesno povezane enote, katerih člani si nudijo medsebojno podporo z uporabo odkritih pogovorov in ustrezno postavljenih meja.
Družinska terapija je lahko precej dolgotrajna in mikavno je preskočiti kakšno srečanje ali dva – zlasti pri zaposlenih družinah z malo prostega časa. Vendar so ta srečanja ključnega pomena za duševno zdravje vseh vpletenih, zato se jih udeležite, če se jih le lahko.
4. Obroke pripravljajte in uživajte skupaj.
V današnjem modernem in kaotičnem svetu je vse preveč enostavno jesti ločeno. Eden izmed partnerjev se tako na poti domov ustavi na hamburgerju, drugi v službi prigrizne solato, otroci pa pogrejejo že pripravljene jedi iz zamrzovalnika.
Skupen obrok vsem družinskim članom omogoča, da se znova povežejo ob koncu dneva, ki je bil morda stresen, samoten ali neprijeten. Vsak skupen obrok utrjuje spoznanja, dosežena na srečanjih družinske terapije, ritual skupnega obedovanja pa lahko spodbuja občutek skupnih vrednot in skupnosti.
Vendar pa lahko čas skupaj preživljate tudi pred obedom in po njem. Skupna priprava obroka in pomivanje posode prinašata dodatne koristi. Že en sam skupen obrok na teden lahko pomembno pomaga pri vzpostavljanju vezi.
5. Bodite potrpežljivi.
Ko zasvojena oseba začne z zdravljenjem in družina naredi korake po poti okrevanja, je zelo lahko meniti, da je najhujše že za vami. Zdravljenje zasvojenosti se je končno pričelo! Stvari se bodo le še izboljšale.
Žal lahko resnična sprememba vedenj in vzorcev, povezanih z zasvojenostjo, zahteva precej časa. Zasvojena oseba morebiti ne želi opustiti starih navad ali pa jo začne postopek zdravljenja frustrirati. Take počasne spremembe včasih vodijo v razočaranje.
Pri tem je morebiten relaps tisti, ki najbolj spodkopava že doseženo. V takih trenutkih je koristno spomniti se, da relaps ne pomeni neuspeha za zasvojeno osebo ali za vas. Zasvojenost je kronična bolezen in relaps je zato običajen del okrevanja. Čeprav je mogoče izvesti nekatere korake za njegovo preprečevanje, se morate zavedati, da je okrevanje s svojimi vzponi in padci vseživljenjski proces in ne le en sam dogodek.
Prav tako pomembno je obvladovati pričakovanja do sebe in drugih družinskih članov. Celjenje odnosov zahteva čas in trud. Družine lahko v prvi fazi okrevanja storijo napake in ne odreagirajo na idealne načine, a lahko vseeno uživajo v skupaj preživetem času in si nudijo aktivno podporo. Tudi če stvari niso »popolne«, so vaša skupna prizadevanja na poti k življenju brez mamil izjemno pomembna.
6. Ohranite stik s stvarmi, ki vas veselijo.
Obvladovanje pričakovanj je nekoliko lažje, ko so posamezniki sami odgovorni za svojo lastno srečo. To pomeni, da si mora vsak družinski član vzeti čas za dejavnosti, ki ga sproščajo in izpopolnjujejo. Take dejavnosti so lahko:
• igranje inštrumenta,
• fotografiranje,
• prostovoljno delo z živalmi,
• igranje z otroki,
• vrtnarjenje,
• kuhanje,
• obrtništvo.
Takšne in podobne dejavnosti lahko pri udeležencih povzročijo občutek sreče, jim pomagajo ohraniti občutek lastne vrednosti in pomagajo krepiti duševno zdravje.
Znano je, da pletenje v možgane pošlje dodatno količino pomirjujočih kemikalij takoj, ko se pletilci z iglami v rokah usedejo in začnejo plesti. Pletenje sicer ne spada med najbolj razburljive dejavnosti na svetu, a je lahko zelo pomirjujoče. Je oblika meditacije, ki ljudem omogoča, da pomirijo svoje aktivne možganske celice, obenem pa končni proizvod posameznikovega truda predstavlja nekaj, kar je moč pokazati in uporabiti. Če je življenje polno napornih dejavnosti, ki se zdijo brez konca in kjer težko opazimo napredek, je hobi, pri katerem izdelate nekaj oprijemljivega, lahko izjemno sproščujoč.
7. Redna telesna vadba.
Pričeti dan s hitrim tekom ali zaključiti dan s plavanjem v bazenu morebiti ne predstavlja svetega grala popularnosti preživljanja časa z družino, a fizična vadba s seboj prinaša precejšnje koristi. Vadba dokazano niža stres in blaži depresijo.
Redna uporaba vašega mišičnega tkiva možgane spodbudi k sproščanju kemikalij, ki prinašajo občutek ugodja, kot sta dopamin in oksitocin. Naporna vadba lahko družinam pomaga skrbi in stres odpraviti na zdrave načine, ki ne škodujejo drugim in ne povzročajo trajnih brazgotin. Namesto da bi vpili, tečejo. Namesto jeznega korakanja po sobi, lahko vadijo jogo. To so čudoviti načini za pomoč pri uspešnem zdravljenju in z njimi je razmeroma enostavno začeti.
8. Ohranjajte enakomeren cikel spanja in budnosti.
Nekatera izmed bolj nevarnih vedenj, ki jih povzroča zasvojenost, se pogosto dogodijo ponoči. Zasvojene osebe se takrat lahko srečajo s preprodajalci, vzamejo prevelik odmerek, se opotekajo domov na poti z zabav ali se znajdejo v drugih situacijah, iz katerih jih morajo reševati družinski člani. Zato ni presenetljivo, da imajo nekatere družine tekom procesa okrevanja težave z rednim spanjem. Deli njihovih možganov so v pripravljenosti in čakajo na naslednjo polnočno krizo. Redno pomanjkanje
spanja lahko oteži postopek okrevanja. Ljudje, ki so en teden spali le 4,5 ure na noč, so poročali, da so se počutili bolj jezne in žalostne, bili pod večjim stresom in duševno izčrpani. Ljudje potrebujemo spanec za doseganje optimalnega počutja, družine pa si lahko bolje pomagajo pri okrevanju, ko so fizično in duševno spočite. Ustvariti reden urnik spanja z določenimi časi spanja in budnosti lahko možganom pomaga pripraviti se na globok spanec.
9. Obiščite svojega terapevta.
Spremembe življenjskega sloga lahko sicer resnično pomagajo družinam v krizi, a zasvojenost lahko povzroči globoke rane, za celjenje katerih je pogosto potrebna strokovna pomoč. Raziskave so pokazale, da družine zasvojenih oseb trpijo za povišano stopnjo depresije in tesnobe. Skrbniki se lahko počutijo izčrpani zaradi vsega, kar morajo storiti za svojega zasvojenega družinskega člana, in morda ne poznajo veščin obvladovanja, s katerimi bi si lahko pomagali. Bratje in sestre ali otroci se
lahko počutijo zapostavljeni ali celo mislijo, da se morajo še dodatno potruditi nadomestiti zasvojeno osebo, kar vodi do težav s samopodobo. Zasebna terapija tako predstavlja varen kraj, kjer se lahko prizadeti družinski člani pogovarjajo in rešujejo vprašanja – brez obsojanja ali prelaganja krivde. Zasebna terapija običajno predstavi veščine, ki prizadetim družinskim članom pomagajo spoprijeti se z uničujočimi mislimi in navadami, ki so se razvile tekom let zasvojenosti. Morda se bodo
naučili meditacije za obvladovanje stresa ali pa bodo izboljšali veščine za doseganje samozavesti. Morebiti bodo v skupini naslavljali načine za obvladovanje jeze ali pa se naučili, kako opustiti soodvisno vedenje in se tako ne bodo počutili odgovorni za slabe odločitve drugih. Zasebna terapija zahteva čas, in med srečanji boste morali
pogosto opraviti domačo nalogo. Vendar pa tako preživeti čas prinaša številne otipljive koristi. Družinski člani, ki se udeležijo družinskih terapij, lahko pridobijo znanja in veščine, ki jih potrebujejo za pomoč drugim, in morda tako najdejo moč in odločnost, ki sta jim pred tem manjkali.
10. Izobraževanje in podpora.
O zasvojenosti kroži ogromna količina napačnih informacij. Za nekatere ljudi zasvojenost predstavlja šibkost in tako svoje mnenje brez zadržkov sporočajo vsemu svetu, tudi med sproščenim kramljanjem. Za druge zasvojenost predstavlja nekaj, kar morajo družinski člani ali odpraviti ali ignorirati. Tudi ko družina poskuša pomagati zasvojeni osebi, jo okolica včasih obsoja ali trdi, da zasvojenost omogočajo.
Žal včasih celo zdravniška skupnost uporablja jezik, ki spodbuja stigmo zasvojenosti. Jezik igra pomembno vlogo: raziskava Inštituta za okrevanje je pokazala, da posameznike označiti kot »zasvojence« namesto kot »osebe z motnjo zasvojenosti« anketirance bolj nagne k želji zasvojene osebe kaznovati, jih označiti kot nevarne za družbo in krive za svojo situacijo.
Družinske člane ostre besede ali neprevidne izjave najpogosteje prizadenejo, kadar jih izrečejo prijatelji, sodelavci ali celo oddaljeni sorodniki, s katerimi se redno srečujejo. V takšnem okolju
je težko ostati pozitiven, a družinski člani zasvojene osebe se lahko na take izjave ustrezno odzovejo. Vsakič, ko zaslišijo takšen stavek, lahko nanj odgovorijo z resnico glede zasvojenosti. S sogovornikom lahko izmenjajo znanje, ki so ga pridobili med lastnim raziskovanjem, na podpornih skupinah in terapevtskih sestankih, ter jim ponudijo na voljo besede, ki ne stigmatizirajo.
Zagovarjanje ljudi, ki se borijo z zasvojenostjo, je pogumno dejanje in hkrati tudi bistvenega pomena pri krepitvi samozavesti in lastnega zdravja. Družine, ki se namesto molka in nemega besnenja odločijo za odgovor, so naredile korak v smeri k boljšemu svetu. Tak odziv ima lahko pogosto izjemno pozitiven vpliv na družino in obenem pozitivno vpliva na njene skupnosti.
Pomoč je na voljo
Družine, ki se spopadajo z odvisnostjo svojega člana, imajo na poti okrevanja na voljo številne izvrstne ustanove za zdravljenje, ki zagotavljajo podporo zasvojeni osebi in njihovi družini, ključno z Društvom UP. Podpora družinskih članov in prijateljev lahko predstavlja bistveni del uspešnega okrevanja. Ustrezno informirani prijatelji in družinski člani, ki skrbijo za svoje duševno in fizično zdravje, so bolje opremljeni za spopad z zasvojenostjo, podporo bližnjim in vodenje svoje
družine po poti okrevanja. Za dodatne informacije o virih za družine, postopku okrevanja ali prilagojenih možnostih zdravljenja, ki bi bili lahko primerni za vašega zasvojenega družinskega člana, smo vam na voljo že danes.
