Ženska orlica za izbiro očeta njenih potomcev naredi eno zanimivo stvar. Iz drevesa ali grmovja odlomi vejico in jo vstavi v kljun. Zleti visoko v nebo in prične s to vejico v kljunu krožiti.
Okrog nje se pričnejo zbirati in letati orli. Nato vejico odvrže in opazuje. Eden izmed orlov vejico ulovi (vmes vejica ne sme pasti na tla) nato jo zelo nežno preda orlici iz njegovega kljuna v njen kljun. Orlica vzame vejo in jo odvrže ponovno… nato jo ulovi naslednji orel in ji jo prinese oz. preda v njen kljun… to ponavlja večkrat. V primeru, da eden izmed snubcev – orlov, vejico ujame večkrat, takrat ga izbere in se z njim pari.
Zakaj to počne izveš kmalu.
Potem odideta na visoko pečino v gori, začneta delati gnezdo iz močnega protja, redkega in dovolj trdnega. Mama in oče za tem začneta iz lastnega telesa s kljunom trgati puh in perje. S tem puhom in perjem delata gnezdo, da postane mehko in toplo. V tako mehkem in toplem gnezdu orlica zvali jajca, iz katerih se zatem izvalijo mladi orli.
Ko se ti mali, goli in nemočni orli izvalijo, jih starša pokrivata s svojima telesoma, dokler ne postanejo močni. S svojimi krili jih varujeta pred dežjem in močnim soncem. Prinašata jim vodo, hrano, mali orli pa rastejo. Začne jim rasti perje, krila in rep pa postajajo močnejši. In ko postanejo močnejši, čeprav so še vedno majhni, mama in oče vesta, da je prišel čas.
Oče sede na rob gnezda in začne udarjati s krili po njem. Maha, udarja in trese to gnezdo. Zakaj? Da bi odstranil vso perje in puh, tako da ostane samo pusto gnezdo iz protja, ki sta ga zgradila na začetku. Orlički sedijo v tem raztreščenem gnezdu. Neudobno in težko jim je in ne razumejo, kaj se dogaja. Mama in oče sta bila vendar tako nežna in skrbna.
Orlica med tem odleti ujeti ribo in z njo sede kakšnih pet metrov od gnezda, tako da jo orlički lahko vidijo. Potem pred svojimi orlički začne počasi jesti ribo. Orlički sedijo v gnezdu, se derejo in ne razumejo, kaj se dogaja, ker je bilo prej vse drugače. Mama in oče sta jih hranila, sedaj pa je vse izginilo. Gnezdo je postalo neudobno, ni puha in perja pa še starši jedo ribo, njim pa je ne dajo.
Kaj storiti? Če hočeš jesti, moraš zapustiti gnezdo. In orlički začnejo delati premike, ki jih nikoli prej niso delali. Ampak tega ne bi delali, če bi jih starša še naprej razvajala. Orlički začno izstopati iz gnezda. Padajo, nespretni so, še vedno ničesar ne znajo. Gnezdo se nahaja na visoki pečini, strmi pečini, tako da se jim ne more približati nobena zver.
Orlički pridejo do roba gnezda in zatem padejo v prepad. A oče bliskovito strmoglavi za njimi, jih ujame na svojem hrbtu in ne pusti, da se poškodujejo. Zatem jih zopet nese v neudobno gnezdo na visoki pečini, in vse se ponovi. Orlički padajo, oče pa jih lovi.
Pri orlih se še noben orliček ni poškodoval. In potem, v nekem trenutku, začnejo orlički delati premike, ki jih prej še nikoli niso. V vetru razširijo svoja krila, in začno leteti z vetrom. Tako orli učijo svoje orličke. In takoj, ko začne mladi orliček leteti sam, ga strarši vzamejo s seboj in mu pokažejo mesta, kjer lahko najde ribo. Ne nosijo mu je več v kljun.
To je zelo dober primer, kako bi morali vzgajati naše otroke. Kako je pomembno, da jih pretirano ne zadržujemo v toplem gnezdu. Kako je važno, da jih pretirano ne hranimo z ribo, ko pa jo lahko že sami ulovijo. Ampak, ko jih učimo leteti, moramo temu posvetiti vso svojo moč, čas, modrost in znanje. Ni čudno, da orlica izbira moža, tako da vrže vejo. Ona ne želi, da se ji otroci poškodujejo. Če izbere nemarnega očeta, ki mu ne zaupa, ne more računati na potomstvo.
»Pa povsem se ujema z mojo filozofijo o vzgoji, da je največ kar mati lahko stori za svojega otroka to, da zanje ne skrbi preveč.«
