“Moje ime je Tomaž in imam 30 let. Nekje pri 18 letih sem se prvič srečal s prepovedanimi drogami, natančno z marihuano, poizkusil sem jo predvsem zaradi družbe in pripadnosti, da pač ne bi izstopal.
Za kratek čas me je marihuana umirila in mi dajala nek navidezen mi, ampak globoko v sebi sem vedel, da kar počnem, ni O. K., in kmalu se je zgodil močan panični napad, potreboval sem kar veliko časa, da sem se sestavil telesno in psihično. Bilo je težko obdobje, zame in za moje bližnje, letos je 13 let, odkar trave ne kadim. Nekaj časa sem nato abstiniral in kasneje začel z alkoholom. Bil sem v družbi, kjer je bil prisoten tudi kokain, in tako se je spet začelo. Kokaina trezen nisem poskusil nikoli, kar je mogoče vsaj malo boljše pri abstinenci sedaj, da si lahko pomagam tudi tako, da najprej sploh ne pijem in pustim možganom nekaj več možnosti, da bolje napredujem.
Kokain mi je na začetku dal globok mir in neko odpr tost, potopil me je v globok svet moje podzavesti, izražal sem občutke, ki jih trezen verjetno ne bi nikoli povedal. Vse je bilo seveda navidezno, bežal sem od odgovornosti, pomagal sem si pri stresnih situacijah, kar je bilo seveda narobe in čisto napačno orodje.
Abstiniram že kar nekaj časa in seveda imam še vedno težke dneve. Pomagam si z obiski v Društvu UP, kamor hodim na terapije že nekaj let. Pomagam si tudi z zdravo prehrano in športom ter različnimi hobiji, bom pa potreboval še kar nekaj časa, da se moje rane v možganih zacelijo, in upam, da mi uspe.!”
Tomaž, udeleženec programa Svetovalnica
“Draga Merry Jane!
Spet sva na tej točki, ko je čas, da ti rečem adijo. Hvaležna sem, da si prišla v moje življenje, ko sem te najbolj potrebovala. Res ne vem, kako bi, če tebe ne bi bilo. Včasih je bilo res težko in ti si mi pomagala. Pomagala si mi, da sem se sprostila, da sem težave pozabila. Pomagala si mi, ko nisem zmogla več. Rešila si me stokrat. Kolikokrat si mi polepšala dan, večer. Uh. Kolikokrat si me nasmejala. Kolikokrat si me s kom skupaj pripeljala. Uh. Koliko ugotovitev sem v tvoji družbi spoznala. Oh, kam vse si me peljala. Hvala. Hvala za vse lepo. Zadnje čase me dušiš. Želim si več. Želim si druge stvari. Želim si drugačnih dni, želim si novih ljudi in novih spoznanj. Želim si nekaj drugačnega. In ne morem se več slepiti. Ne morem tja, kamor hočem, dokler se te oklepam. Pomagala si mi, rešila si me, ko sem te potrebovala. Sedaj pa moram iti. Ta odnos je toksičen. Vse to mi več ne služi. Ne prenašam več tvojega nenehnega bluzenja. Ne morem vedno delati samo, kar mi tisti trenutek paše. Včasih je treba narediti tudi kaj, kar ti ne paše. Ker moraš, ker hočeš. Če hočeš nekaj narediti iz sebe, če hočeš kam iti, če hočeš živeti …
… moraš delati na tem. Da si vse to omogočiš. Ni dovolj gledati nadaljevanke, se izgubljati na spletu, filozofirati v nedogled. Se izgubljati v krogih. Ti bi rada uživala, počivala, sanjarila. Včasih je treba sprejeti tudi to, da je težko. Čutiti žalost, jezo, srečo, da pač ni tvoj dan. Včasih je treba čutiti tudi to. In s tabo … s tabo se samo pometa pod preprogo. Dela meglo. Pozablja. Ne sooča. Počutim se, da mi samo jemlješ. Jemlješ mi energijo, voljo, samozavest, pogum, motivacijo, zdravje, denar …
Uničuješ mi življenje. Napihuješ mi strahove, dvome. Delaš me leno. Kolikokrat sem imela ogromne plane, a potem prideš Ti in vse pade v vodo. Tega ne zmorem več. Moram iti naprej. Se naučiti soočiti z vsem, s čimer se še nisem, ko tega nisem zmogla. Sedaj sem pripravljena. Sedaj sem bolje. Sedaj imam prečudovitega fanta, s katerim bova imela nekoč prečudovito družino. Seveda se tudi kregava, ampak imam varen, ljubeč dom in nimam razloga, da bežim kot nekoč.
Spoznala sem marsikaj od 11. leta, ko sva se prvič srečali. Uh, zdaj je od tega že 18 let. Polnoletni sva. Skratka, veliko sva preživeli in verjamem, da se bova še kdaj srečali. Vem, da boš vedno tu in da mi boš vedno pomagala, če bi to še kdaj potrebovala, vendar zdaj potrebujem druge stvari. Grem malo raziskat nove stvari. Grem pogledat te moje strahove, ki si jih toliko časa tako dobro skrivala, blažila. Res hvala. Ampak čas je, da pogledam še to, kar še nisem. Ta del poti moram iti brez tebe. Res se veselim vsega, kar prihaja. Res si želim, da doživim vse, kar si želim. Vse, kar sanjam. Hvala, ker si vedno tukaj. Jaz grem drugo pot.”
»May we meet again.«
»Moje ime je Anita in danes sem stara 27 let. V stik z drogo sem prvič prišla pri šestnajstih letih. Začelo se je zelo »nedolžno«,
kot najstnico me je namreč veliko stvari zanimalo, od nekdaj sem bila otrok, poln energije. Z družbo sem začela hoditi ven in mami me več ni zmogla obvladati (živeli sva namreč sami). Občutki lažne sreče so me zelo prevzeli in v družbi svojih vrstnikov, s katerimi sem se družila na t. i. partyjih, sem se počutila zelo v redu. Tako zelo, da sem začela špricati pouk in bežati od doma. Po več takih dogodkih sem končala v stanovanjski skupini, kjer je bil pogoj, da se udeležim pogovorov na Društvu UP s psihologinjo Sandro Vitas. A moja pot do streznitve je bila še dolga. Iz stanovanjske skupine sem se poslovila pri osemnajstih letih in takrat sem nehala hoditi v šolo. Čeprav sem bila nadarjena dijakinja in mi je sicer v šoli šlo dobro, mi je doma manjkalo discipline, ki sem je bila deležna v stanovanjski skupini. Kljub temu da se Sandri več nisem oglašala, sem v srcu še vedno nosila še neki drugi pogled, ki so mi ga pogovori z njo dali in je kritično gledal na moje početje. In če sem le pomislila na šolo, ki ni bila dokončana, me je bilo sram. Ampak rekla sem si, saj bom pavzirala samo eno leto, naslednje leto bom naredila šolo po izpitih.
S Sandro sem skoraj popolnoma prekinila stike in totalno zabredla, moji dnevi so obsegali eno samo veliko jemanje drog in iskanje le-teh (v tem primeru sladoled). Na svojih 170 cm sem shujšala na 59 kg. Ampak tega nisem opazila. Mojo zasvojenost sem preselila tudi v svoj intimni odnos, saj sem pri devetnajstih vstopila v odvisniški odnos s človekom, ki je bil trinajst let starejši od mene (takrat 32 let, jaz pa 19) in je bil 12 let v zaporu. Ampak tudi tega nisem vedela, da sem v takem odnosu,
dokler vse skupaj ni postalo prehudo. Več kot leto je že bilo mimo, jaz pa nisem poznala izhoda, na vsakih par dni sva imela hud prepir, v katerem je bilo vključeno nasilje (psihično in fizično, večkrat je bila prisotna policija). Po prepirih sem bila nekaj dni doma in čisto na tleh, dokler ni postalo prehudo biti sama in sem šla spet ven. In spet je bilo vse v redu. Imela sem tudi prijateljico iz srednje šole, ki je bila striktno proti drogam. In ko sem se občasno dobila z njo, sem bila vedno trezna.
Tudi to mi je pomagalo. Tako sem spet poklicala po dolgem času Sandro in ji vse razložila v hudi stiski. Sandra me je potrpežljivo poslušala in mi ponudila roko in pomoč. Spet sem začela hoditi k njej na pogovore. Čeprav sem bila še vedno v zvezi s tem fantom, sem imela nekoga, ki je z menoj kritično ovrednotil dogajanje, mi dal potrditev, da kar se dogaja, ni v redu in ni normalno in je nasilje. Moji dnevi treznosti so se povečevali, saj sem našla službo prek študentskega servisa, pa tudi v šolo sem se vpisala. Prepiri in nasilje z zdaj bivšim pa so se nadaljevali. Kljub vsemu, da sem Sandri tisočkrat povedala podobno zgodbo, je bila tam, poslušala in skupaj sva iskali rešitev, da sem dojela resnično, sem potrebovala zelo veliko časa. Za Sandrino potrpežljivost bom vedno hvaležna. Ko pogledam nazaj, se mi zdi neprecenljivo, da sem imela nekoga, ki sem mu lahko zaupala in me je brez obsojanja poslušal vsakič znova. Vse skupaj se je zaključilo s končanjem zveze s fantom, ki mi je razbil glavo z zvočnikom. Zaradi nasilja do mene je šel v zapor za šest mesecev, jaz pa sem v tem času v sebi s pomočjo Sandre našla mir, si zastavila cilje in jih tudi dosegla.
Družbo sem počasi menjala in spoznavala novo. Danes imam redno službo, moja strast so šport, fitnes in majhne stvari, ki me neizmerno osrečijo. Sem veliko bolj srečna in veliko manj izgubljena. Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalila
Sandri in Društvu UP. Hvala.«
Anita
“Ženska skupina, ki deluje pod okriljem Društva UP, je začela s svojim delovanjem pred osmimi leti. Idejna vodja naše skupine je odlična Sandra Vitas, diplomirana psihologinja, ki nas strokovno in človeško podpira. Smo Vesna, Heda, Mira, Suzana, Ida, Andreja … Skupno vsem nam ženskam je življenjska prelomnica s težko preizkušnjo, iz katere smo se izvile s pozitivno in pokončno držo. Kakor smo vztrajale v podporni ženski skupini, tako smo odločno kljubovale tudi vsem težavam in pogumno tlakovale novo življenjsko cesto. Prišle so spremembe na bolje in spodbuden način življenja. Na skupnih srečanjih
enkrat mesečno, v koronačasih tudi na Skypu, smo se veselile druga druge, izpovedovale svoja občutja, pripovedovale o svojih uspehih v medsebojnih družinskih odnosih in vztrajale v pokončni drži. Odločno smo gradile odnos s svojimi otroki, na srečanje
večkrat prišle žalostne, a odšle opogumljene in pomirjene. Sandra je z nami delila svoje strokovno znanje in izkušnje ter nas povezala v krog prijateljic. Pomembno spoznanje skupine je zavedanje, da ne bo nihče namesto nas reševal naših težav, ampak je treba v sebi poiskati moč, pogum, ljubezen in veselje do življenja. Druga drugo podpiramo in pričakujemo, da vsaka zase išče rešitve in vztraja pri uresničevanju zastavljenih ciljev. Naš prosti čas ni skupen, a JE vsaka razvila svoje vrelce moči za življenjsko odpornost. Rade imamo naravo v vseh letnih časih, gobarjenje, planinske izlete, kolesarjenje, potovanja, sprehode po Rožniku, branje in učenje.
Veselimo se življenja ter spoštujemo in cenimo sebe. Tega smo se morale naučiti in ni bilo lahko. Za vse spremembe smo se odločale zavestno in premišljeno. Naučile smo se zaupati sebi in svojim bližnjim. Ponosne smo, da smo spet svobodne in odprte za nova znanja, spoznanja, poznanstva in morda celo za nov partnerski odnos. Veselimo se vsakega dne posebej. Naša izbira je ljubezen, radost in dobra volja. Znamo se veseliti tudi, ko nam je hudo! Smo najboljša ženska skupina.”
Zapisala: Andreja, udeleženka Ženske skupine
