Naš nenapisan slogan 3 S – spregledati, sprejeti, spremeniti.
Skupina združuje ljudi s podobnimi problemi, deluje na zaupnosti, izhaja iz samega imena in deluje po principu sprejemanja, razumevanja in spodbujanja. Je idealen način, kako se na skupini odpreti in sprejeti pomoč soljudi, ki so ali preživljajo enake težave in skupaj iščejo rešitev.
Skupina deluje že 28 let, začetki so bili težki, vodili so jih zdravniki ali psihologi, mi pa smo se učili, izobraževali, da sedaj lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomagamo drugim.
Dobivamo se dvakrat mesečno, ob torkih ob 19. uri na sedežu društva. Na začetku so bile skupine velike, danes pa je veliko društev, ki se ukvarjajo s problemom zasvojenosti. Danes nas je na vsakem srečanju največ deset, vsak nov član je dobrodošel. Skupino vodiva skupaj z
Mitjem, starša z znanjem o zasvojenosti iz lastnih izkušenj. Ko se nam ZGODI, ko izvemo, da je naš svojec zašel v drogo, smo prizadeti, strah nas je, sram in do svojca gojimo sovraštvo, ker se je NAM to zgodilo.
V skupini najprej poskušamo pridobiti zaupanje svojcev, moramo jih POSLUŠATI in SLIŠATI, nato jim skušamo dopovedati, da morajo pri reševanju problema najprej veliko spremeniti pri sebi, morajo se ozavestiti, da lahko začnejo z reševanjem problema. Morajo spregledati,
sprejeti, spremeniti – 3 S.
V vsaki družini obstaja HOTEL MAMA, ki zasvojencu nudi vse, od postelje do prehrane, pa še žepnine, ki ima razumevanje za dolgotrajno poležavanje, večerne izhode, nered v sobi, večne obljube, da bo drugače, in verjame, da problema zasvojenosti ni ali še ni. In dokler ne uvidimo, da problem obstaja, ne postavimo jasnih pravil in nismo dosledni pri tem, še ni začetka sprejemanja reševanja zasvojenosti. Pogoji morajo biti ali ali: vključitev v katerokoli obliko reševanja problema, kjer mu bomo pomagali, ali pa naj se zasvojenec znajde sam, brez HOTELA MAMA.
V NAŠEM DOMU NE BO DROGE!
Marsikdo, oče, mati ali stari starši, ne zmore sprejeti situacije – naš otrok je lačen, kje bo spal, brez denarja in še in še pomislekov. Vse smo mu dali, ga vzgajali, šolali, ni stvari, kjer mu nismo ugodili. Kje smo zgrešili?
Problem se vleče in ponavlja. Oče ali mati se vrne čez leto ali dve v skupino, še vedno z nerešenim problemom. Zato svojce vabimo, da čim večkrat pridejo na srečanja, da večkrat slišijo, kako spremeniti odnos do zasvojenca, ki še vedno manipulira in jih prepričuje, da bo sam opustil drogo, češ da to ni noben problem. Skupina nudi pomoč in oporo, kajti rehabilitacija lahko traja tudi več let.
Vida Najdič, mati bivšega zasvojenca
»Društvo Up poznam od svojega 17 leta saj sem preko vas prvič uredil zadeve za svoje prvo zdravljenje odvisnosti in pot na Portugalsko. Nekaj časa sem sodeloval z vami aktivno nekaj časa manj. Bilo je dosti stvari. Bilo je dosti lepih in tudi nekaj malo manj lepih trenutkov oziroma obdobij z vami. Lagal pa bi če bi rekel da mi niste bili podpora v vsem tem času cca 25 let ne glede na stanje mene in moje bolezni... Najbolje se mi je utisnilo v spomin delo z vašo svetovalko Mileno saj z njo aktivno sodelujeva zadnjih par let in nesebično mi pomaga pri vzdrževanju abstinence ter v težkih življenskih obdobjih ločitve, covida...tudi ko srečanja v živo niso bila možna sva bila na vezi preko telefona zooma itd...
Preko individualnih terapij oz pogovorov sem dobil ogromno znanja, boljši vpogled v sebe, preverjal stanje svoje glave saj so bila obdobja pogovorov z Mileno včasih edina interakcija z zunanjim svetom ki sem jo imel v določenih obdobjih. Zelo sem hvaležen za vaš obstoj saj kot sem že navedel ste mi stali ob strani kar 25 let in tudi z vašo pomočjo vzdržujem totalno abstinenco več kot 5 let. Želim se vam zahvaliti za ves trud in potrpljenje dobro delo še naprej.«
Emir, udeleženec programa Svetovalnica
»Postav se v mojo kožo
rabm neki časa da vse ti bom razložu
Raskazu ti in obložu
Zaščitu tvojo rano
Nastavu nožu
To je lajf tko se dela tko more bit
Če nerazumš tega take another hit
Res je....... Pointless ne tega nardit
Keep your inner child alive
Ne ga ubit!«
WDW
»Moje izkušnje na Up-u so zelo pozitivne. Najbl mi je blo ušeč ker sem se naučil veliko novega z mojimi čustvi in na poti sm da se soočm z vsako težavo, ki pride v mojem življenju. Učim se tudi kako bi utišal svoje misli ki pridejo in so mi v napoto da opravljam svoje prioritete.Zelo mi je všeč, ker so tudi skupine pa spoznaš nov folk in ker so vedno nove organizacije in interesne dejavnosti. »
David, 19 let, udeleženec, programa Podpora mladim
Predrago Društvo UP
»Ta teden oznanja dve leti odkar vas poznam. Vi se me verjetno še spomnite takšnega, kot sem bil, jaz pač ne. Kot da bi bil to nekdo drug, druga oseba v drugem življenju. Ko sem prestopil vrata vaše ustanove sem ravnokar preživel svojo najnižjo točko v
življenju. Moj najboljši prijatelj se je poskušal ubiti, izgubil sem stara starša in še punca me je pustila in vse to v dveh tednih. Za še povrh se je vse to dogajalo v času najstrožjih Covid ukrepov zato se nisem moral obrniti na nikogar drugega kot na moja starša. Ker sta bila preveč zaposlena s tem da sta drug drugega preklinjala in ker sem se sam že leta boril z depresijo sem videl edini izhod iz te situacije le še v smrti. Tako sem se tudi sam poskušal ubiti, a sem bil (sedaj lahko rečem hvala bogu) neuspešen. In tukaj se začne naša skupna pot. Za napotilo k vam sem imam iskreno zahvaliti Nataši, ki me je tako preudarno napotila k vam in pa potem seveda Mileni, ki me je dve leti skoraj vsak teden prenašala. Spomnim se najinega prvega srečanja. Povedal sem vam mojo življenjsko zgodbo in na vašem obrazu se je videlo kako sem se vam smilil. In niste bili edini. Smilil sem se tudi samemu sebi. In tako so se začela najina srečanja. Vsak petek sem bil vaš zadnji pogovor. Včasih sam, včasih s prijateljem. Včasih smo bili resni, včasih popolnoma neresni in šaljivi (še posebno po napornem tednu v šoli, ko je spanja močno primanjkovalo). V glavnem, Društvo UP je bil ob petkih okoli enih popoldne moj drugi dom. In tako so minevali tedni in meseci. Sčasoma in veliko truda so depresivne in samomorilne misli odplavale stran. Potem je bil čas za izgradnjo novega in boljšega sebe. Risanje mnogih plakatov z bodočimi cilji in plani. Eni bolj barvni, drugi manj. In so se začeli pogovori o življenju, izobrazbi po gimnaziji, poslu in seveda ljubezni. Ljubezen je verjetno edina tema, ki je v teh dveh letih nismo uspeli popolnoma razrešiti. Ampak tudi na tem področju smo naredili velik preskok od nekoga, ki je po ‘’break upu’’ popolnoma nehal verjeti v ljubezen in jo je proglasil za največjo laž v zgodovini človeštva. In so se tako meseci prevesili tudi v leto in to v dve. In kje sem sedaj? Sem na avtobusu in se vozim domov iz faksa v Amsterdamu in ker je moj novi dom še dokaj daleč, izkoriščam zato ta čas, da vam napišem zahvalo. Hvala Društvo UP in še posebej hvala Milena. Hvala da niste nad menoj obupali glede na to v kakšnem stanju sem bil na začetku, ko sem prišel k vam. Hvala za vse podaljšane delovnike, ki ste mi jih namenili, da sva lahko končala najine debate. Hvala za vse vikende, ko ste si vzeli čas zame in me poslušali, ko sem bil v stiski ali pa sem samo potreboval človeško uho, ki mi je bilo pripravljeno prisluhniti ob mojih milijonih teorijah raznoraznih stvari. Predvsem pa hvala za ves napredek, ki ste mi jih pomagali narediti. Hvala, da ste me spodbudili in dali vedeti, da zmorem ne samo študij v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Hvala za dodatno podporo v šoli, moji učitelji so neskončno presenečeni po tem ko sem prvi in drugi letnik komaj naredil, v tretjem in četrtem pa bil skoraj odličen. Prav tako še sedaj ne morem verjeti, da sta mi do zlatega maturanta zmanjkale samo dve točke in da sem na maturi tri predmete naredil z odlično in dva s prav dobro. Še enkrat Društvo UP in Milena, hvala vam za vse dobro kar ste storili zame in upam da vam bom enkrat vse poplačal. »
Mark, udeleženec programa Mladi
»Star sem 20 let in program obiskujem dobri dve leti, ter sem z njim zelo zadovoljen. Najbolj cenim, da terapevti ne dajejo občutka, da jim je to služba, ampak jih dejansko zanima, kaj se dogaja v življenjih mladostnikov in ti dajo čas, da se odpreš ko sam oceniš, da jim zaupaš. »
Sven, Program Mladi
»Sem Martina živim v Ljubljani, stara sem 25 let ko sem začela hoditi v projekt društvo up imela sem približno 18-19 let, bilo mi je priporočeno z strani zdravnice in bolniškega oddelka hoditi na skupne pogovore z ostalimi udeleženci in z psihologinjo Sandro Vitas ki me je prevzela in še zmeraj občasno hodim na svetovanje. Na društvo up imam samo pozitivno izkušnjo, vsi so zelo prijazni in pomagajo kolikor lahko in kolikor sami pokažemo željo in se potrudimo, nisem hodila dolgo na skupne pogovore sem pa dolgo hodila na individualne pogovore. Veliko slabih dogodkov sem imela v mlajšem obdobju in društvo up je bila dobra podpora, dobila sem njihovo pomoč in svetovanja kar sam v tem obdobju najbolj potrebovala.«
Martina, udeleženka programa Mladi
»Moje ime je Tomaž in imam 30 let. Nekje pri 18 letih sem se prvič srečal s prepovedanimi drogami, natančno z marihuano, poizkusil sem jo predvsem zaradi družbe in pripadnosti, da pač ne bi izstopal. Za kratek čas me je marihuana umirila in mi dajala nek navidezen mi, ampak globoko v sebi sem vedel, da kar počnem, ni O. K ., in kmalu se je zgodil močan panični napad, potreboval sem kar veliko časa, da sem se sestavil telesno in psihično. Bilo je težko obdobje, zame in za moje bližnje, letos je 13 let, odkar trave ne kadim. Nekaj časa sem nato abstiniral in kasneje začel z alkoholom. Bil sem v družbi, kjer je bil prisoten tudi kokain, in tako se je spet začelo. Kokaina trezen nisem poskusil nikoli, kar je mogoče vsaj malo boljše pri abstinenci sedaj, da si lahko pomagam tudi tako, da najprej sploh ne pijem in pustim možganom nekaj več možnosti, da bolje napredujem. Kokain mi je na začetku dal globok mir in neko odprtost, potopil me je v globok svet moje podzavesti, izražal sem občutke, ki jih trezen verjetno ne bi nikoli povedal. Vse je bilo seveda navidezno, bežal sem od odgovornosti, pomagal sem si pri stresnih situacijah, kar je bilo seveda narobe in čisto napačno orodje. Abstiniram že kar nekaj časa in seveda imam še vedno težke dneve. Pomagam si z obiski v Društvu UP, kamor hodim na terapije že nekaj let. Pomagam si tudi z zdravo prehrano in športom ter različnimi hobiji, bom pa potreboval še kar nekaj časa, da se moje rane v možganih zacelijo, in upam, da mi uspe.«
Tomaž, udeleženec programa Svetovalnica
»Zelo rada pridem v Društvo >>UP<<, saj čutim sprejetost, odprtost, zaupnost in prijaznost.
Vedno sem dobrodošla. Imam super svetovalko, s katero se lahko vse pogovorim, ji lahko vse zaupam in dobim povratne informacije. Tudi po telefonu je vedno dosegljiva.
Ob sredah imamo motivacijsko skupino, na kateri je vsakič druga tema, od meditacije do pogovorov o čustvih, tekoča problematika…skratka luštno je. Če kakšno sredo izpustim skupino, mi kar manjka. Najbolj pa mi je všeč druženje ob aktivnostih in dejavnostih izven stavbe društva in gledaliških predstavah ali pa na pohodih, na telovadbi, v Hiši Iluzij…Društvo >>UP<< nas zbližuje, podpira, vabi na vse te dejavnosti in druženja.
Bila sem zasvojena z odnosi ter z marihuano in društvo >>UP<< mi je pri tem pomagalo in so vedno na razpolago ali po telefonu ali pri njih v svetovalnici. Brez njih mi ne bi uspelo. »
Vsa čast Društvu >>UP<<
Tanja, udeleženka programa Svetovalnica
