... se sprašuje Dijana Matković v sklepnem delu
svojega romana Zakaj ne pišem.
»Pred nekaj leti me je pritegnila knjiga Dijane Matković V imenu očeta, saj sem v njej prepoznala
podobnost z lastnimi, čeprav ne čisto identičnimi izkušnjami. Letos je izšlo njeno drugo delo, roman Zakaj ne pišem, ki sem ga ravno tako z zanimanjem prebrala.
Pisateljica je rojena leta 1984 in je otroštvo preživela v manjšem kraju blizu Novega mesta. Trenutno živi v Ljubljani in se poleg lastnega literarnega ustvarjanje ukvarja s prevajanjem in urejanjem spletnega portala Disenz*.
Njen prvenec V imenu očeta iz leta 2013 je zbirka kratkoproznih fragmentov iz katerih pa je mogoče izluščiti rdečo nit življenjske zgodbe mlade ženske in daje slutiti, da se bolj ali manj ujema s pisateljičino. Začne se z burno ločitvijo staršev, očetom, ki odhaja in odraščanjem v okolju, kjer odrasli otrok ne razumejo in jih ne znajo imeti radi tako kot bi bilo prav. Izkušnje osamljenega otroka odzvanjajo v njenih poznejših odnosih. Deklica, ki jo je zaznamovala odsotnost očeta, zdaj kot odrasla vstopa v razmerja z moškimi, ki jih sicer izpolnjuje nerazumljiva privlačnost, hkrati pa se partnerja nista sposobna zbližati in ostajata drug drugemu tujca ... in tako vse do zadnjega poglavja, ko oče, takšen kot je, vendarle postane podpirajoči lik v njenem življenju.
V tem kratkem delu izpred devetih let je že zaslediti nastavke njenega letos izdanega Zakaj ne pišem, ki je deležen precejšnje medijske pozornosti. Zdaj že vemo, da avtorica piše o sebi in da je v letih, ki so pretekla od izida prve knjige, doživela nove preizkušnje. V to pot obsežnejšem besedilu se leposlovje prepleta z esejem, navaja številne domače in tuje avtorje, ki pišejo o podobnih temah kot ona. Pisateljica tudi večkrat poudari, da je zanjo pisanje intenzivno podoživljanje travmatizirane preteklosti, da pa je z njeno ubeseditvijo stopila na pot vsaj delne osvoboditve.
Intimni spomini iz prvenca so sedaj nadgrajenei z refleksijo o psihosocialnih vplivih, ki so oblikovali njene starše in s tem tudi njo. Izhaja iz družine priseljencev iz Bosne, ki so v obdobju tranzicije izkusili brezposelnost in materialno pomanjkanje ter ob tem še boleče nesprejemanje slovenske večine. Poleg skrhanih družinskih odnosov jo je to še dodatno zaznamovalo z občutki o lastni neustreznosti in nepomembnosti. Sami sreči pripisuje, da je v tem depriviligiranem okolju nabrala tudi nekaj dobrih izkušenj ob stikih s prijazno družino v soseščini in ob spodbudah šolskega knjižničarja. Literatura, izobrazba in selitev v subkulturno bolj razgibano Ljubljano so postale rešilne bilke njenega življenja. Ostaja pa razdvojenost, občutek, da ne pripada več svetu svojih korenin, niti ni povsem doma v okolju, v katerem se je znašla zaradi svojiga dela in sposobnosti. Za razliko od tistih, ki izhajajo iz socialno priviligiranih družin, se še vedno sooča s kompleksi majvrednosti, nesigurnosti in izoliranosti. To še spodbuja materialna ogroženost zaradi prekarnega dela in podnajemništva.
Njena zasebna izkušnja prehaja v bojevit politični diskurz, pri katerem pa sem pogrešala, da bi bili pojmih kot so družbeni razred in razredni boj opredeljeni s konkretno vsebino. Verjetno bi to presegalo okvir tega dela. Tako razumem, da je zaradi danes prevladujoče ideologije o popolni osebni odgovornosti za lastno življenje pač bolj izpostavila socialno okolje v katerega se otrok rodi kot pomemben vidik formiranja osebnosti. Moja izkušnja pa je, da je pomiritev v intimnem odnosu, za začetek lahko tudi terapevtskem, ravno tako del poti k lažjemu prebijanju iz dneva v dan. Tudi pisateljica ima s psihoterapijo precej izkušenj, vendar jih v glavnem ne opredeli tako pozitivno. Seveda pa je res, kot zaključi tudi ona, da so najdragocenejše v naših življenjih vezi, ki jih zmoremo ustvariti z bližnjiki.
Njeno pisanje doživljam kot živ in težko pozabljiv doprinos k ozaveščanju, da imamo poleg podpiranja rasti kapitalskih dobičkov in uničevanja okolja na izbiro tudi preseganje kulture egocentrizma in potrošništva ... predvsem pa kot pogumen in pomemben korak v osebnostno spremembo. Priporočljivo branje za vse, ki smo na poti spoznavanja, razumevanja in sprejemanja. »
*Disenz; nestrinjanje s prevladujočim – konsenzom, splošnim mnenjem, množico, diktatom, avtoritarnim delovanjem oblasti, političnim režimom, hegemonsko ideologijo.
Pripravila: JMValentinčič
