»Pred nekaj tedni sem v knjižnici povsem po naključju naletela na knjigo z zgornjim naslovom. Moja dobra prijateljica sicer pravi, da naključij ni….In vendar to ni naslov, ki bi me še pred kratkim pritegnil; moji duši so namreč bolj ljubi zemeljski toni. Vsi odtenki rjave in zelene. A če sem iskrena, že nekaj časa nekje globoko v sebi čutim, da mi v življenju močno manjka rdeče barve, ki je, kot pravi avtorica, barva veselja, vitalnosti, ljubezni, strasti in poguma. In če kaj, potem vse to dejansko pogrešam v svojem življenju.
Pritegnil me je že prvi stavek uvoda v knjigo: »Ne glede na to, kakšno je bilo vaše življenje do sedaj, vedno lahko preteklost pustite za seboj in začnete znova.« Oh, saj to smo vsi že dostikrat slišali ali prebrali in nekako obupali že ob prvem koraku. Ker slutimo, da je ta pot verjetno precej naporna, je odločitev zanjo težka, kljub obetu odrešitve oziroma osvoboditve, ki ju je slutiti v teh besedah.
Naša življenja so vse od otroštva polna dražljajev, tudi neprijetnih, ki nas ranijo in brusijo, vsakega po svoje in z njimi se vsak na svoj način spopadamo in se nanje odzivamo. Malo je takih, ki so uspeli ostati sebi zvesti in so ob tem odnesli povsem »celo kožo«. Veliko več nas je takih, ki smo se doslej prilagajali na vse možne načine, da bi bili ljubljeni, čim bolj sprejeti, da bi varno pluli skozi kočljive situacije, se zavarovali pred jezo, zavračanjem, prezrtostjo, da bi skratka preživeli. Predvsem ženske smo nagnjene k prekomernemu sklepanju kompromisov, prilagajanju drugim, sočutju, reševanju, miritvi napetih odnosov, izogibanju jezi, upoštevanju želja drugih in razdajanju.
Ne glede na to, da je tako ravnanje, predvsem v okviru družine, do neke mere zaželeno, pa lahko z leti postane uničevalno za osebo, ki vedno znova postavlja druge na prvo mesto. V nekem trenutku tak človek sam sebe izgubi in si postane tuj. Dolgoletno zatajevanje lastnih želja, čustev in potreb namreč povsem utiša tisti notranji glas, ki se je na začetku še vztrajno in razločno boril, opozarjal nase in prosil za pozornost. Leta zadrževana jeza se postopoma spremeni v žalost, žalost vodi v brezvoljnost in pasivnost, življenje pa postane brezbarvno, sivo in brez energije. A vendar vse te neuslišane želje in čustva nekje globoko zakopane čakajo na svojo uresničitev in izpolnitev. Opozarjajo nase z našim ljubosumjem na vse tiste ljudi, ki spontano in brez zadržkov izražajo svoje občutke, saj se zavemo boleče resnice, da smo v svoji zadržanosti izgubili velik del svoje živosti in harmonije, ker nismo živeli po svojih notranjih željah.
A vendar vse te neuslišane želje in čustva nekje globoko zakopane čakajo na svojo uresničitev in izpolnitev. Opozarjajo nase z našim ljubosumjem na vse tiste ljudi, ki spontano in brez zadržkov izražajo svoje občutke, saj se zavemo boleče resnice, da smo v svoji zadržanosti izgubili velik del svoje živosti in harmonije, ker nismo živeli po svojih notranjih željah. Ob ljubosumju in zavisti pa nemalokrat občutimo krivdo in sram, ki sta za nas še dodatno neprijetna, zato v sebi potlačimo tudi njiju. A naše globine duše ne odnehajo in opozarjajo nase tudi tako, da smo kritični do »neprimernega« vedenja drugih, ki v resnici predstavlja vse tisto, česar na sebi še nismo vzljubili ali si nismo nikoli dovolili. Sicer se nas vedenje drugih ne bi tako zelo dotaknilo. Vprašati se moramo torej, kaj je tisto, kar pri določenem človeku odklanjamo in zakaj ter kaj ima to opraviti z nami. Kaj je tisto, kar si ta oseba upa početi, mi pa ne?
Če namreč samih sebe ne sprejemamo, si želimo toliko bolj, da bi nas drugi sprejemali namesto nas. To pa vodi v odvisnost od njihove naklonjenosti, zaradi česar se nenehno prilagajamo in klečeplazimo pred njimi. Svoja resnična čustva prikrivamo, da pri drugih ne bi izzvali nejevolje ali celo jeze, skušamo se čim bolj vživeti v njihovo kožo, si razložiti njihove odzive, jih opravičevati ter ohraniti harmonijo za vsako ceno. S tem pri sebi vse bolj izgubljamo stik z lastnimi čustvi, predvsem z jezo, a bolj ko smo prilagodljivi in popustljivi, toliko bolj se v nas kopiči potlačena jeza. Namesto, da bi se razjezili, postanemo žalostni, saj je to manj nevarno.
Pri ženskah so negativna čustva nenehno povezana s strahovi. Strah nas je pokazati lastno jezo, zato jo potlačimo in tako kmalu ne opazimo več, da smo pravzaprav jezne, saj občutimo samo še svoje strahove. In če se bojimo svoje agresije, se bojimo tudi kaj spremeniti v svojem življenju. V nas se naseli obup in občutek nesposobnosti ukrepanja. Borimo se same s seboj in domneven
strah pred drugimi je dejansko strah pred sabo in samostojnim odločanjem, ki bi lahko vodilo k spremembam. Zadrževanje jeze nam jemlje moč, nas naredi bojazljive, nas pahne v depresijo in spodkoplje našo ustvarjalnost. Postanemo brezbarvne.
A vendar je vse, kar občudujemo pri drugih in jim zavidamo, tudi v nas. Svojega talenta si morda ne upamo izraziti na enak način kot drugi, vendar je ta nadarjenost v nas, sicer se nas te sposobnosti pri drugih ne bi dotaknile. Ravno ob občudovanju ali zavisti drugim lahko prisluhnimo sebi in odkrijemo svoje skrite sposobnosti, prebudimo svoje strasti in obarvamo svoje življenje zopet s strastno rdečo barvo. Zato je čas, da prisluhnimo sebi, si dopustimo čutiti, prepoznamo vzroke za naša čustva in jih pričnemo izražati na konstruktiven način. Se poslovimo od vedenjskih vzorcev, ki so nas hromili, od potrebe po tem, da nas ljubijo, odvisnosti od tega, da nas potrebujejo, od pretiranega čuta odgovornosti in zaščitništva do drugih, pa tudi od začaranega kroga samopomilovanja, zagrenjenega pogleda na preteklost in brezbarvnosti svojega življenja.
Zato avtorica svojo knjigo zaključuje z naslednjimi besedami: »Živeti rdeče pomeni živeti z veseljem. Postanite vidne, izstopajte in pokažite svetu, kdo ste. Svet in drugi potrebujejo prav nekoga takšnega, kot ste ve.«
Uporabnica programa Svetovalnica
