»Pred desetimi leti se je naša družina soočila s sinovo boleznijo, zaradi katere se je zdravil na mladinski psihiatriji. Doživeli smo popoln šok, saj so odkrili tudi njegovo odvisnost od drog. Po nasvetu psihiatra smo odšli na Društvo UP in poiskali gospo Sandro Vitas, psihologinjo, saj je sin potreboval veliko razumevanja in strokovnega vodenja. Bili smo popolnoma nemočni, kmalu po vključitvi v program mladih in z individualnimi obiski psihologa pa so se pokazali prvi uspehi in veliko upanje, da bo izboljšal svoje psihološko stanje in se rešil tudi odvisnosti. Popolnoma se je rehabilitiral, uspešno zaključil šolanje in se zaposlil. Postal je tudi mentor mladim odvisnikom in uspešno zaključil program. Vsi skupaj smo vložili v njegov uspeh veliko energije, časa, pa tudi znanja, ki smo ga usvojili na Društvu UP. Tudi sama sem se vključila v Skupino za starše, ki jo je vodil gospod Robin, in tudi tam dobila znanja, kako se približati mladostniku, mu nuditi oporo in predvsem nuditi mu veliko razumevanja. Sprva je bilo težko, vendar počasi se vsega naučiš – da trdno stojiš za svojimi zahtevami, pa tudi potrpljenja, ki je bistveno. Veliko sem pridobila z branjem tovrstne literature, obiski predavanj, ki jih organizira Društvo UP. Tudi sama sem se potem vključila v Skupino za starše kot prostovoljka, spoznala veliko dobrih ljudi, ki jim je droga spremenila življenje, pa vendar niso obupali nad svojimi otroki. Še danes rada pridem v društvo, saj sem tam spoznala veliko prijaznih ljudi, ki jim ni vseeno za našo mladino. Iskrena hvala vsem tistim, ki so društvo osnovali, in vsem ostalim, ki z veliko zavzetostjo in ljubeznijo nadaljujejo poslanstvo društva in pomagajo mladim, da se vključijo nazaj na prava pota.«
Suzana, udeleženka Skupine za starše
»Sem član motivacijske skupine. Udeležujem se je vsak torek in to mi odgovarja. Ker sem bil uporabnik prepovedanih substanc 25 let, je to eden od korakov do abstinence. Torej, »stvar« deluje. Hvala.«
Peter, udeleženec programa Svetovalnica
»Sodelovanje v Društvu UP mi je dalo veliko koristnih in pomembnih nasvetov v dani situaciji. Zahvaljujem se terapevtoma Društva UP ge. Sandri in še posebej g. Robinu Turku za takojšnjo odzivnost. Individualne terapije in srečanja s svojci zasvojenih potekajo zelo strokovno, osveščujoče in pomirjujoče. Vesela sem, da sem se odločila za sodelovanje z vami. Hvala.«
Zdenka, udeleženka programa Svetovalnica
Moja izkušnja v Društvu UP
Ko sem prvič stopila skozi vrata Društva UP, sem imela precej nestabilno in resno situacijo, ki je kazala precej črno prihodnost. Pustila sem šolo, moji dnevi so bili prežeti z večdnevnim zadevanjem s stimulanti, druženjem z ljudmi, ki tako kot jaz niso imeli dolgoročne vizije o izboljšanju kakovosti svojega življenja.
Ob pomoči in svetovanju Sandre sem počasi začela pridobivati kritičnost do svojega početja in z majhnimi koraki začenjala delati spremembe, ki naj bi mi pomagale doseči vizijo, ki sem si jo ob podpori Sandre zastavila za svojo prihodnost. Včasih je resnično težko videti onkraj tistega, kar poznamo, še posebno, če nihče v naši družbi ne razmišlja tako.
Ne le, da sem danes redno zaposlena in odgovorna ter predvsem funkcionalna ženska, zavedam se, da mi je bila pomoč, ki sem jo pri Sandri takrat dobila, nujno pomembna v tistem času, da se je moj način življenja kazal tudi pri izbiri partnerja in izjemno toksični zvezi, v kateri sem bila takrat ujeta. Zame je bilo vse skupaj izjemno stresno. Sandra mi je pomagala, da sem uspela stvari, ki so bile pravzaprav že nasilje, sploh prepoznati. Začaran krog sem uspela prekiniti čez čas. Za vso pomoč bom vedno hvaležna.
Anita, udeleženka programa Podpora mladim
»Ko se znajdeš v stiski, ko ne veš, kako z odvisnikom, ko trpiš in on trpi, sem se odločila za sodelovanje z Društvom UP.
Z NJIMI SODELUJEM VEČ LET. Redno sodelujem s svetovalcem, s skupino staršev. Pomagajo mi s pristnimi nasveti in druženjem, kako pomagati sebi in vzdrževati določeno kakovost življenja, da bi bila trdna in zgled svojemu – odvisniku. Hvala.Z druge strani mi tudi popestrijo življenje, prosti čas in nudijo zabavo, ki je nujna v sodobnem času. Hodimo na izlete z ostalimi udeleženci, gledamo razne gledališke predstave itd. Zelo se angažirajo in so ena kakovostna stalnica v mojem življenju.
Hvala Sloveniji, da obstaja Društvo UP.«
Arabela, udeleženka programa Svetovalnica
»Hvala, ker so se stvari zaključile po dogovorjenem načrtu in potem ni bilo več težav. Še danes ne vem, kje in kako daleč je bil sin, sem vam pa kljub temu hvaležna za vaše aktivnosti, saj ste mi bili v kritičnem trenutku v oporo in pomoč.
Na srečo smo takrat očitno stvari zaznali in ustavili v pravem trenutku (zagotovo z vašo pomočjo) in danes imam super sina, ki študira, zraven dela prek študenta, ima »normalno« družbo in imamo tudi krasne družinske odnose.
Hvala vam! Vredno je, da obstajate, vendar žal to ugotovi samo tisti, ki vas potrebuje.
Želim vam uspešno delo še naprej!«
Udeleženka Skupine za starše
» Navedla bom nekaj stvari, ki mi pomagajo, da stojim ob strani sinu, ki se spopada z zasvojenostjo: po pogovorih s terapevtko se počutim mirnejšo in se zato bolj umirjeno lahko pogovarjam s sinom, ko vidim, da se stvari odvijajo na bolje in je sin dobil voljo za odvajanje, sem bolj mirna tudi sama in ga spodbujam še naprej, da vztraja na tej poti in mu pri tem pomagam, mislim, da mi je pri pomirjanju in spodbujanju pomagala tudi meditacija in molitev, tudi molitvena podpora bližnjih ljudi, sinu sem večkrat na sms navedla pogoje za bivanje doma, pri tem pa sem uporabila čim bolj prijazne besede, npr: Dragi sin,zelo te imamo radi, vendar kljub temu želimo, da izpolnjuješ tele pogoje, če želiš še bivati doma. Vem da bo težko, vendar ti zaupam, da si sposoben, da se sam odvadiš od droge. Pred odvisnostjo si bil zelo vztrajen pri delu in športu, zato mislim, da boš znal biti tudi pri odvajanju od droge. To sem večkrat napisala, da verjamem, da se bo zmogel sam postaviti na noge, tudi ko je moral od doma in je bival sam v mestu.« mama Meta
»Jaz se spomnim na une grozne občutke skurjave, ko si polovico tedna kot živo-mrtvi zombi. Ne borim se z gušti lušti, ker vem, da bodo prihajali doživljenjsko. Sprejmem jih in začnem misliti na ali delati nekaj čisto drugega magar štetje oken na bloku ali štetje opeke na hiši - če že nisi doma, ko bi se lahk zamotila recimo z manikiranjem nohtov/kuhanjem/pospravljanjem... Zelo pomemben mi je tudi psihološki stavek, da se ne počutim prikrajšano užitkov, da ne rečem “ne smem”, ampak “NE ŽELIM!!!”, ker ne želim skurjave ali celo urgence ponovno.«
Maruša
»Na začetku me je predvsem motivirala želja, da bi moj sin spet enkrat živel bolj polno in bolj kvalitetno življenje in takega nudil tudi svojemu sinu. Da bi bil spet tisti pristni on, kakršen koli že, brez omame, brez maske, brez tistega nasmeška, ki mu ga nariše trava in mu ga potem spet tako brutalno vzame. Ker to ni pravi on, ampak nekdo, ki mu življenje kroji in odmerja odvisnost. Zdaj mi upanje in voljo vliva njegov napredek in njegovi vsakdanji, pa čeprav drobni koraki na poti k ozdravitvi. Največji korak pa je bilo njegovo priznanje sebi in drugim, da ima problem, ki ga sam žal ne bo zmogel rešiti.«
Andreja
V težkih obdobjih me je reševalo to, da sem se spomnila na stavek “Kaj je tisto kar res rabim ta trenutek?”(namesto droge)...in misel na to, ali bo če vzamem karkoli situacija boljša ali bo še bolj zakomplicirana. Se pravi, določena mera zavedanja in čuječnosti. Pa večkrat sem se spomnila na stavek, ki mi ga je oče nekoč rekel in sicer, da “nikoli nič ni tko hudo, da se ne bi dalo rešit.”
Nika
“Padala sem globlje in globlje. Pred 17. leti je v meni dozorela odločitev. Končati je treba z odvisnostjo! Nisem videla drugega izhoda. Vedela sem, da sama tega ne bom zmogla in tako sem se našla pod okriljem Društva Up. Najprej terapevtska skupnost v Belgiji, nato reintegracija v Ljubljani pod vodstvom terapevtke Dore. Ja, bilo je hudo in tako je tudi moralo biti. Vrnila sem se v življenje, študirala in diplomirala ob delu, se poročila in ustvarila družino. Društvu Up in psihoterapevtom sem hvaležna, da so bili ob meni, ko sem sprejemala težke odločitve.
Najlepša hvala.”
»…Po pogovorih s terapevti sem spoznala, da bomo težave z drogo lahko rešili, vendar s sodelovanjem cele družine, predvsem pa naju z možem. To naju je zelo pomirilo in nama dalo veliko upanja, da je sin pri društvu UP sedaj na dobri poti. Oba z možem sva bila pripravljena sodelovati, sin pa še ni želel redno obiskovati razgovorov s terapevti. Izvedeli smo tudi, da se mora sam odločiti, če bo hodil na terapije za odvajanje od droge, ker je že polnoleten. To pa starši ne bomo mogli doseči s stalnim prepričevanjem in nerganjem, temveč s strpnostjo, kompromisi in s čim boljšimi družinskimi odnosi…. Pot bo lahko še dolga, a upamo na najboljše. Hvala vam, društvo Up, za pomoč in dobre nasvete, da sva sina pripeljala na pot odvajanja od droge in skupaj z možem prebrodila to najhujšo krizo….«
Mama zasvojenca
Pred desetletjem je Društvo UP krojilo pomembno vlogo v mojem življenju. Zaposleni društva so mi zaupali, me podpirali, bili tudi kritični, ter mi s tem zelo pomagali pri reintegraciji v družbo. Med drugim sem uspel postati magister inženir strojništva, inovator, predvsem pa spoštovan in zanesljiv človek. Tudi odnosi z družinskimi člani so se v tem obdobju bistveno izboljšali. Brez
pogumnega pristopa terapevta Robina verjetno ne bi nikoli preživel tako kvaliteten odnos z sedaj že pokojnim očetom. Je pa na koncu vse odvisno od nas samih. Društvu in zaposlenim čestitam ob jubileju in želim še veliko uspešnih zgodb.«
Dejan
»Živijo! Na začetku pošiljam lepe pozdrave in koš poljubčkov in sporočam, da je zdaj, ko pišem to pismo, vse v redu! … take nove stvari in spremembe sem hitro sprejela tudi po vaši zaslugi, ko se vsak dan odrekate stvarem in prevzamete odgovornost do dela. Lepo je imeti take ljudi okoli sebe!«
»Hvala ker ste me pospremili na začetek moje nove poti!«
»… Na Up sem prišla leta 2011, z najstniškim sinom, ki se je priselil k meni od očeta, s katerim sva bila ločena. Takrat nisem vedela, kaj je trava, niti nisem imela najmanjšega pojma, kako ukrepati. Pomoč na Upu sem poiskala kot oporo, še preden se je sin priselil. Vedela sem namreč, da je nekaj narobe, vendar nisem znala točno določiti, kaj. Z menoj je na Up hodil tudi sin. Udeleževal se je posebnih skupin svojih vrstnikov. Jaz pa sem se udeleževala individualnih pogovorov ter skupin staršev. Največ mi je pomenilo, da sem pridobila znanje o vedenju uporabnikov konoplje. To mi je veliko pomagalo pri skupnem življenju s sinom in pri mojih reakcijah. V starševski skupini smo včasih kar presenečeno ugotavljali, kako so vzorci naših
otrok podobni… Od obeh terapevtov pa sem pridobila ne samo znanje na področju temveč tudi celo kopico drugih uporabnih znanj, ki so mi koristila pri ostalih področjih mojega življenja ( služba, potovanja,..) Ne na koncu naj omenim tudi številne skupne aktivnosti, ki sem jih pod okriljem društva obiskovala brezplačno, s svojimi prijatelji iz društva: obiski dramskih in opernih prireditev, pohodov po naravi, kolesarjenj, obiskov podzemnih jam, plavanja, teka na smučeh...
Stiki s prijatelji in terapevtoma mi bodo ostali v lepem spominu do konca mojega življenja.
Ob tej priložnosti bi se rada spomnila tudi pokojne gospe Barbare, predsednice društva, ki sem jo imela čast spoznati in sem ji hvaležna, da je s svojim trudom, na osnovi lastne življenjske izkušnje osnovala pogoje za okrevanje tolikih družin. Novemu vodstvu društva želim, da bi močan kapital v obliki neštetih trenutkov solza, pa tudi upanja in srečnih trenutkov povezanosti, upravljali in plemenitili še naprej, za bolj osrečujoče in varne odnose slovenskih družin...«
Vesna
…Društvo UP pa dojemam kot možnost za pomoč pri reševanju mojih notranjih težav na veliko globljem nivoju. Prvič po x letih sem uspel vsaj na trenutke tudi znotraj biti srečen in močnejši, brez Društva UP mi to nebi uspelo. In prav ti začasni trenutki sreče, sigurnosti vase mi dajejo nadaljnje upanje, da mi gre z vztrajanjem, samodisciplino in še posebej s pomočjo društva, ki mi daje konkretne nasvete za odpravo oz. zmanjšanje določenih strahov in slabih občutkov, lahko še naprej vedno na bolje ter da je prav to, da imam možnost sodelovati in prejemati takšno vrsto pomoči v Društvu UP, moja velika sreča in menim, da bi bilo zelo neumno z moje strani in nepošteno do samega sebe, če te vrste pomoči nebi izkoristil… Hvala za življenje.«
»Drago Društvo UP & moji!
Danes je deževni dan in je pravi dan za pisma. Enostavno bi želela reči HVALA!«
