Govoriti o zasvojenosti v povezavi s travmo ni skrajno teoretično in je tudi za laike zelo pomembna tema. Zakaj? Ker takrat, ko razumemo razloge za stvari, ki se dogajajo nam ali našim bližnjim, lahko uvidimo smisel v strategijah, ki so namenjene pomoči zasvojenim osebam.
Mnogo ljudi z zasvojenostjo umirja svojo duševno stisko. To stisko že tako dolgo nosijo s sabo, da se je niti ne zavedajo več. S substancami bežijo ali utišajo stisko, istočasno pa se zaradi fizične zasvojenosti mučijo, da bi prišli ven iz začaranega kroga.
Zakaj je za nekatere ljudi tako težko umiriti notranji nemir in stisko, ki ju čutijo na čustveni in telesni ravni?Travmatični dogodki (še posebej tisti, ki se zgodijo v zgodnjem otroštvu) vplivajo na razvoj sposobnosti posameznikove samoregulacije. Naši možgani za ohranitev tako imenovane homeostaze oziroma ravnovesja potrebujejo dobro povezavo med miselnimi in čustvenimi procesi. To je kompleksen proces, ki potrebuje združeno delovanje različnih centrov ali možganskih funkcij, kot so na primer sposobnost pozornosti in fokusiranja ter procesi za pomnjenje in samoumiritve. To so funkcije, ki sestavljajo posameznikov zapleten psiho-organski, vedenjsko-družbeni razvoj. Pri posameznikih z zgodovino travme pa je veliko teh procesov okrnjenih. V njihovem telesu ostajajo nemir, bolečina, stiska, sram itd. Ljudje, ki doživljajo takšne simptome, se znajdejo v nekem začaranem krogu, iz katerega se težko izvlečejo in se počutijo, kot da jim vse knjige, vsa navodila in pametovanje žal ne pomagajo.
Katera pomoč se je izkazala za ustrezno?
Raziskave kažejo, da ne pustijo vse travme enakih posledic. Nimajo na primer vsi ljudje z zgodovino travme ponavljajočih nočnih mor, »flashbackov« ali paničnih napadov. Nekateri trpijo zaradi posledic tako imenovanih relacijskih travm (travme v primarnih odnosih), zaradi česar grejo iz zlorabljajočega odnosa v zlorabljajoč odnos, iz škodljive odločitve v škodljivo odločitev, stiske umirjajo s kajenjem trave, prekomernim pitjem alkohola oziroma z jemanjem drugih prepovedanih substanc.
K celostnem pristopu k zasvojenosti ne spada le doseganje abstinence, ampak celostna obravnava, ki vključuje:
- sodelovanje različnih programov,
- doseganje abstinence,
- odkrivanje prvotnega vzroka zasvojenosti,
- odkrivanje strategij,
- ustvarjanje socialne mreže.
Ljudje, ki nudijo pomoč pri zasvojenosti, bi torej morali vedno imeti v mislih naslednje:
- odnos daje upanje in moč,
- sočutje in jasna struktura se ne izključujeta,
- nekje nekoč je moral biti zelo močen razlog, zakaj je ta oseba morala svoja čutenja utišati s substancami,
- nekje nekoč je moral biti zelo močen razlog, zakaj je ta oseba morala svoje telo umiriti s substancami,
- neobsojajoča drža odpira vrata zdravljenju.
Travma je lahko vzrok, zakaj nekdo naredi prvi korak v temačen tunel zasvojenosti. Vsekakor pa je iz tega tunela možno priti kot zmagovalec. Travma in zasvojenost nista dosmrtna obsodba, saj so še tako vidne možganske nepravilnosti, ki jih lahko povzroči travma, lahko popravljive, kar pokaže na stotine zgodb s srečnim koncem. Zato kar pogumno! Vzemite pisala in napišite tudi vi srečen konec vaše zgodbe!
POŠKODBE KOT POSLEDICA TRAVME IN STATISTIČNA POVEZAVA Z ZASVOJENOSTJO
• Spolna zloraba: del malih možganov je lahko poškodovan. Možne so tudi nepravilnosti v prekrvavitvi, ki so zelo povezane s simptomi, ki povečujejo možnost zasvojenosti.
• Zanemarjanje: možgani so lahko do 7 % ali 8 % manjši v določenih predelih, vključno s prefrontalnim korteksom, ki je odgovoren za samoregulacijo afektov.
• Spolna zloraba: volumen hipokampusa manjši za 15 %. Večja možnost depresije.
• Fizično, psihično, spolno nasilje: kalozni korpus (corpo callosum) je volumensko manjši; poleg tega pa težko povezuje desno in levo hemisfero, kar ločuje čustveno procesiranje (splitting), še posebej, ko je oseba pod večjim stresom.
Pripravila: Tabita Ruiz, BA pshioterapevtske znanosti
REFERENCE
M. McClelland, J. Geldhof, F. Morrison, S. Gestsdóttir, C. Cameron, E. Bowers, A. Duckworth, T.
Little, J. Grammer. (2018) Handbook of Life Course Health Development. DOI 10.1007/978-3-319-47143-3_12
N. LaFond Padykula, P. Conklin. (2010) The Self Regulation Model of Attachment Trauma and
Addiction. Department of Sociology and Social Work, Westfield State College, Westfield, MA, USA.
DOI 10.1007/s10615-009-0204-6
G. Mate. (2012) Addiction: Childhood Trauma, Stress and the Biology of Addiction. Journal
Compilation ©2012, AARM. DOI 10.14200/jrm.2012.1.1005
