« Žal je še vedno vse preveč razširjeno prepričanje, da v odnose ni potrebno vlagati, da odnosi se pa odvijajo sami od sebe. »Če v hiši ni nikogar, ki komplicira, potem se imamo vsi lahko fajn!« - samo da je tako, kot si želi oseba, ki to izjavi. Ampak kaj, ko se vedno najde kdo, ki se ne zna imeti dobro in komplicira. Če je družina, je to praviloma (eden od) otrok. Če otrok ni, je to običajno partner. Če tudi tega ni, je eden od tesnih prijateljev ali sodelavec. Vedno je vsaj eden, ki uničuje sožitje. Ja in ta nekdo ni tisti, proti kateremu je usmerjen pogled, ampak ta, ki gleda.
Odnosi – investicija, ki se izplača. Iz mnogih razlogov. Ne nazadnje tudi iz ekonomičnega. Če vso energijo vložimo v denar, je že res, da bomo imeli poskrbljeno za vse svoje potrebe, tudi ko sami ne bomo več zmogli poskrbeti za njih; samo tako življenje zna biti osamljeno. Kupljena bližina ni tako plemenita kot podarjena. Če pa sproti vlagamo v odnose, bo nekaj energije zmanjkalo za denarne ambicije, marsikaj pa ne bo potrebno kupovati, kar nam bodo ljudje podarili bodisi sami od sebe ali pa če jih bomo prosili: pogovore, ko bomo osamljeni, podporo, prevoz, ko ga bomo potrebovali,…
Človek je odnosno bitje. Bitje, ki potrebuje bližino. Ne bližine preko ekranov – skozi prirejeno resničnost, ampak »surovo« neposredno bližino. Bližino, kjer ni vse idealno, kjer ni vse površinsko, kjer se lahko deli spodrsljaje, notranje dvome, strahove, kjer smo lahko ranljivi in smo sprejeti v tem. To nas gradi, to nas razvija, to oblikuje našo osebnost.
Del življenja je tudi, da nam gredo ljudje okoli nas na živce, ne vsi in ne ves čas, da ne bo pomote. Naporen šef/inja, naporen partner/ka, naporen otrok, sosed/a…. To so izzivi, ki nas vedno znova spreminjajo iz ličinke v metulje. Ob uspešno razrešenih odnosnih situacijah vedno nekoliko zrastemo, postanemo boljša osebnost, se zgradimo.
Razvoj človeka, četudi nas želi potrošništvo v to prepričati, ne poteka le v zunanjem svetu: področju dosežkov v poslu, športu, kulturi,… Razvoj poteka tudi v notranjem svet. Bodisi se tega zavedamo ali ne, bodisi delamo na tem ali ne. Koliko bomo vlagali v razvoj svoje osebnosti, od tega bo odvisno tisto notranje zadovoljstvo z življenjem, ki je trajnejše in stabilnejše kot zadovoljstvo odvisno od zunanjih dejavnikov.
Delo na sebi pa ne poteka v osamljenosti ampak v stiku z ljudmi, kot je že dolgo nazaj ugotovil Siddhartha oz. Buda. Predvsem se je pri uspešnem oblikovanju svoje osebnosti potrebno naučiti ljubiti oz. sprejemati. Lahko je ljubiti za nas popolno bitje, zahtevnejše je ljubiti nepopolno bitje. Če imamo srečo in če nismo narcisi ali kako drugače težko ranjene osebnosti, bomo kmalu ugotovili, da nihče ni popoln; tudi mi ni ne. In tako včasih mi potrebujemo druge, da nam pomagajo, da se imamo radi, in včasih drugi potrebujejo nas, da jih sprejmemo tam, kjer se sami ne zmorejo. Ugotoviti, kaj pomeni imeti rad sebe in druge, pa je uganka in posledično veščina, ki se je učimo skozi življenje. Ni enoznačnih odgovorov: včasih ljubiti sebe pomeni, da odidemo iz odnosov: zamenjamo službo, se ločimo, gremo živeti stran, prekinemo odnose, drugič pomeni, da se vključimo v terapijo, delavnice, samopomočno skupino, da ugotovimo, kako vzpostaviti stik, razrešiti določeno konfliktno odnosno situacijo.
Vseživljenjsko učenje dobrih medsebojnih odnosov je preplet: znanosti (veščine komunikacije), duhovnosti (stalni osebni razvoj), vere (zaupanja v nekaj več) in še marsikaj. Nagrada za naš trud je razširjena človečnost, samorealizacija. Le kako naj bi se realizirali v celoti, če se ne realiziramo tudi v odnosih. In kdo si v svojem jedru ne želi biti realiziran? »
Zapisala: Mateja Debeljak
