Šola naj bi bila poleg pridobljenega teoretičnega znanja priprava na življenje. A v šolskem sistemu manjka ena od najpomembnejših veščin za življenje in to je znanje o odnosih. Še vedno je zelo razširjeno prepričanje, da za odnose niso potrebne nobene veščine, samo da znamo tovoriti in si upamo povedati. »Jaz sem tak in se ne bom spremenil, vse povem direkt, sem odkrit.« »Pač nisva za skupaj, bova šla pa narazen.« Takih in podobnih stavkov je slišati vse več.
Nikakor se ne bi mogla strinjati s tem, da je vse v odnosih tako lahkotno in neobremenjeno. Ko se rodimo, se ne rodimo kot nepopisan list. V naših celicah nosimo zapise preteklih generacij, njihovih izkušenj. Temu zapisu se doda še zapis, ki ga kot majhni otroci srkamo skozi komunikacijo nam bližnjih oseb. Oseb, ki nas hranijo, ljubkujejo, previjajo. V tej nezavedni komunikaciji prehaja s staršev na otroke vse, kar je skritega, potlačenega, neizgovorjenega in ostane skrito, potlačeno, neizgovorjeno. Razen če se zavestno ne odločimo, da bomo sprejemali vse občutke in čustvena stanja, ki se bodo porajala v odnosih z našimi bližnjimi. Da bomo to, kar se bo porodilo v nas ali nam bližnji osebi, raziskali in ugotovili, kaj je to, kakšno je sporočilo, kaj je namen. In ne odreagirali na način: »Kako se pa obnašaš, kaj ti pa je … nisi mi všeč … čuden si.«
Težko je že govoriti, kaj šele priznati, da v družinah obstajajo travme preteklosti, nepredelane čustvene vsebine težkih dogodkov, ki vplivajo na nas tukaj in sedaj.
To je tisto, kar se skriva pod morjem na tako znani sliki ledene gore, kjer na površju kuka le majhen del, večji del pa se skriva pod gladino. Ko vidimo to sliko, samo pokimamo, mogoče dodamo: »Ja, vem, ja, večina zadev v družini je nezavednih … to sliko sem že videl, ja.« Ampak koliko od nas pa je pripravljeno začeti kukati pod gladino, se potopiti v ledeno mrzlo morje in opazovati, kateri mehanizmi se dogajajo v globini, kaj tam sploh je, kaj so naše korenine?
Kot sem napisala že na začetku, skozi naš sistem izobraževanja ne pridobimo orodij in veščin, kako bi se tega lotili; delovali v nam bližnjih odnosih, ko se v njih pretihotapijo sence preteklosti. Vendar pa imamo kljub temu veliko več možnosti za zavestno krmarjenje v odnosih, kot so jih imeli v preteklosti. Na razpolago imamo strokovnjake za odnose, ki s pomočjo svetovanja in terapij osvetljujejo temo, da potlačene vsebine pridejo na površje in se uredijo, razrešijo, zacelijo, stopijo na toploti sonca.
Ker če ne želimo videti naše nezavedno, se bo v naše odnose slej kot prej pretihotapila takšna ali drugačna droga, ki bo otopela občutke bolečine, ki se porajajo v naših globelih. Naša psiha je samoočiščevalni sistem, ki sam po sebi stremi k temu, da se očisti bremen preteklosti. In to ne s pozabo, ampak s sprejetjem, z razumevanjem. Zato se naše največje bolečine, potlačene travme pojavijo ravno tam, kjer je najbolj toplo, v odnosih, ki so nam pomembni. Če se nam bo to dogajalo in bomo na drugi strani naleteli na nepoznavanje te dinamike, bomo lahko zaslišali besede o tem, kakšni smo, zakaj smo potrti, zakaj se umikamo, zakaj ne znamo biti srečni, veseli, nasmejani, zakaj se vračamo v preteklost … In če nimamo sreče, da bi imeli ob sebi vsaj enega človeka, ki bi videl naše bistvo, ki bi vedel, kaj se dogaja, potem bomo zelo hitro posegli po drogi, ki nas otopi in s pomočjo katere pozabimo na te neželene dele sebe, potem se lahko pretvarjamo, da je z nami vse v redu, tudi ko je vse tako hudo, da bi samo kričali.
Naj se to ne zgodi. V našem društvu smo ekipa Upa, ki vam pomagamo, ko se vam zaplete v odnosih. Ko se vam začne ponavljati, da je vedno isto, da ste vedno znova razočarani v odnosih, da vas otroci ne ubogajo, da je partner obupen do vas. Takrat nas lahko pokličete, da vam skozi odnos predamo znanje o odnosih.
Droga kot odgovor na problem oz. poenostavljanje sveta
Ko opazimo, da na različne življenjske izzive odgovarjamo oz. jih rešujemo vedno na isti način, takrat je zadnji trenutek, da nam zasveti rdeča luč, da je znotraj nas nekaj zelo narobe. Še večji problem imamo, če je vedno isti način reševanja težav – droga. Nerodno mi je, ker grem danes na zabavo, vzel/-a bom drogo, da bom bolj pogumen/-a. V službi je bilo zelo naporno, moram se sprostiti, vzel/-a bom drogo, da odklopim. Danes ne morem zaspati, potrebujem drogo, da zaspim. Zjutraj sem zaspan/-a, zato vzamem drogo, da se zbudim. Tako dolgčas mi je, vzel/-a bom drogo. Spodletelo mi je, moram se potolažiti, vzel/-a bom drogo. Slabo se počutim v sebi, ne vem, kaj mi je, vzel/-a bom drogo.
Najrazličnejše droge ljudje uporabljamo za reševanje najrazličnejših problemov. Navsezadnje jo mora posameznik, če gre po tej poti reševanja problemov, jemati tudi zaradi problemov z drogo – njegovo vsesplošno reševalko težav.
Zakaj je droga tako uporabna za reševanje problemov? Ni brezplačna, že vrabci na strehi čivkajo, da povzroča odvisnost, je nevarna zdravju, vpliva na poslabšanje odnosov in še in še in še. Kaj je tako privlačnega na drogi kot reševalki težav?
Nič se ni treba potruditi in takoj deluje. Če me boli glava, vzamem tableto in bolečina mine. Ne ukvarjam se z vprašanjem, zakaj me je bolela, sem mogoče čez dan premalo pil/-a, sem bil/-a preveč na soncu, saj ni važno, glavno, da me ne boli več. Če se to dogaja poredko, ni pretiranih težav. Če pa me glava boli pogosto, jaz pa se ne vprašam po razlogih za glavobol, jih ne poiščem in odpravim, ampak samo jemljem protibolečinske tablete, nastaneta najmanj dve težavi: osnovni razlog, ki povzroča glavobol, se ne zdravi in vedno bolj postajam odvisen/-a od tablet in jih potrebujem vedno več, da mine bolečina.
Enako je pri drugih problemih, ki jih rešujemo z drogo: »Enega popij, pa boš pozabil.« »Kaj si tako zategnjen, daj naredi dim, sprosti se.« »A si živčen? Ej, imam ene dobre tabletke, čisto te pomirijo.«
Zadnjič sem govorila s prijetno gospo o tem, kako je v stresu, kako ji je naporno v službi, kako potrebuje sprostitev, da potrebuje »joint«, da se bo sprostila. Ko sem ji predlagala zdrav način sprostitve: oditi v naravo, v mir, biti sama s seboj v osrčju matere Zemlje, je bil odziv zelo buren, da za to ni časa, ni časa, da bi se peljala dvajset minut iz Ljubljane, bila tam eno uro in se nato peljala dvajset minut nazaj v naravo, in ni časa med tednom in ni časa med vikendom, ko so zabave, obvezna druženja ...
Res je, zelo velikokrat ni časa v tej moderni napredni družbi in ni energije še za to, da bomo reševali probleme celostno, poglobljeno. Ampak ne glede na to, kako moderni smo, kako napreduje znanost, ki bo baje rešila svet, smo mi biološka, čustvena, intelektualna, duhovna, odnosna bitja, bitja smisla in bitja namena – poslanstva, ki ga vsak zase razvija skozi svoje življenje. Če ne sledimo tej poti, zaidemo na stran poti, ki na začetku obljublja raj, na koncu pa nas popelje neposredno v pekel.
Problemi so točke naše individualne poti, ki nas učijo, kako biti še bolj človek, kako razviti vse svoje potenciale, kako zrasti, kako se povezati, kako preseči samega sebe. Če probleme prelepimo z drogo, skrenemo s poti samorealizacije. Potem nam ne pomagajo meditacije, delavnice za osebno rast … Problemi, ki jih je življenje namenilo nam, so samo naši.
So ključi, namenjeni za rešitev uganke/poslanstva naše življenjske poti.
Zapisala: Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. del.
