Možgani so najbolj zapletena biološka tvorba v vesolju. Imajo od 80 do 100 milijard živčnih celic, ki jim pravimo nevroni. Vsak nevron ima izrastek, ki lahko tvori več tisoč povezav z drugimi živčnimi celicami. Poleg tega obstaja tisoč milijard tako imenovanih pomožnih celic, ki se imenujejo glija. Njihova naloga je, da pomagajo nevronom delovati in rasti. Vzporedna in sočasna dejavnost številnih nevronskih povezav in mrež vsako sekundo življenja ustvarja več milijonov različnih vzorcev delovanja.
RAZVOJ MOŽGANOV
Od vseh sesalcev imamo ljudje ob rojstvu najmanj razvite možgane. Naša prva leta življenja v veliki meri določajo, kako dobro se bodo razvili naši možgani. S tem pa tudi, kako dobro bomo lahko nadzorovali svoje vedenje.
Mladostniki ali odrasli, ki postanejo kronično odvisni od drog, imajo osebno zgodovino prežeto s preveč slabimi izkušnjami ali premalo dobrimi izkušnjami iz primarnih odnosov s svojimi skrbniki. Genetske zmožnosti za razvoj možganov se lahko v celoti izrazijo samo, če imamo čustveno naklonjene okoliščine za odraščanje, saj je za zdrav razvoj možganov poleg hrane in osnovne varnosti izredno pomembna varna navezanost.
Varna navezanost pomeni varnega, prisotnega, dostopnega in sorazmerno neobremenjenega starša oz. primarnega skrbnika. Potreba po navezanosti je nagonska težnja, vtisnjena v vse možgane sesalcev zaradi nezmožnosti samo preživetja. Še posebej izrazita je pri ljudeh. Brez varne navezanosti se možgani ne morejo optimalno razviti. Otroci potrebujejo pozitiven vnos čustev staršev oz. skrbnikov, kar pomeni vesele, zadovoljne starše. Možgani staršev dobesedno programirajo možgane otrok: starši v stresu, otroci v stresu. Daniel Siegel, priznani nevroznanstvenik pravi, da človekove povezave ustvarjajo nevronske povezave. Brez zgodnjih trdnih čustvenih vezi je manj prilagodljivosti, manj prožnosti, manj zdravja in zrelosti v življenju posameznika ter povečana dovzetnost za dvigovanje razpoloženja s pomočjo drog. Dobra informacija je, da lahko na svoje možgane vplivamo skozi vse življenje. Torej, če vemo, da kvalitetni odnosi ustvarjajo kvalitetne nevronske povezave v možganih in s tem bolj srečnejše ter kvalitetnejše življenje, je pomembno, da iščemo in ustvarjamo kvalitetne odnose. Odnose, ki so varni, povezovalni, sočutni, transparenti, ozaveščeni in brez prisotnosti drog.
DROGE SPREMINJAJO MOŽGANE
Droge vplivajo na naše ravnanje in čutenje, ker so podobne naravnim kemičnim snovem v možganih. Zaradi te podobnosti zasedajo receptorska mesta v naših celicah in sodelujejo z možganom lastnimi kurirskimi sistemi. Droge spreminjajo način možganske komunikacije, tako da se vmešajo v sinaptični prenos. Nekatere droge oponašajo nevrotransmitorje in prenašajo lažna sporočila. Druge blokirajo nevrotransmitorje in tako preprečijo prenos pravih sporočil.
Spet druge spremenijo podatke, ki se izmenjujejo med nevroni. Vse droge pa motijo komunikacijo med njimi. Spremenijo delovanje možganov, to pa spremeni zasvojenčevo zaznavanje sveta, njegove občutke in vedenje.
V možganih ni nobenega središča za zasvojenost, nobenih povezav namenjenih zgolj za zasvojitvene namene. Možganski sistemi, udeleženi pri zasvojenosti, so med bistvenimi organizatorji in motivatorji človekovega čustvenega življenja in vedenja; zato ima zasvojenost takšen vpliv na ljudi. Ali drugače povedano, ker možgani med drugim določajo razpoloženje, čustveni samonadzor in socialno vedenje, zasvojenost pa vpliva na možgane, bodo zasvojeni možgani pomenili primanjkljaj v osebnem in socialnem življenju ljudi, zmanjšano zmožnost predvidevanja posledic in zatiranje samouničevalnega vedenja. Ustvari se samouničevalni krog zasvojenosti: zasvojenost »se prilepi« na možgane, ki niso optimalno razviti in začne povzročati še večji primanjkljaj tam, kjer je že. Večji, ko je primanjkljaj, večja je potreba po drogi, saj se zmanjšujejo drugi viri regulacije težkih notranjih vsebin, občutkov osamljenosti, iskanja živosti, sprostitve.
MOŽGANSKI SISTEMI, KI JIH DROGE NAJBOLJ SPREMENIJO
• Opioidni navezovalno-nagrajevalni sistem
Prirojen opioidni sistem v možganih sesalcev je bil odkrit v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Beljakovinske molekule, ki služijo za kemične kurirje v tem sistemu, se imenujejo endorfini. Morfij in ostali opiati se prilegajo v endorfinske receptorje. Endorfini vplivajo na nas povsem enako kot rastlinski opioidi: močno blažijo tako telesno kot duševno bolečino. Opiatni re- ceptorji so po vsem telesu in v imajo vsakem organu točno določeno vlogo. Njihove naloge so: lajšanje telesnih bolečin, blaženje duševnih bolečin, ustvarjanje vezi med starši in otroki, ohranjanje družabnih odnosov, porajanje občutkov močnega zadovoljstva.
Opiatski receptorji v možganih so naravni vir za občutke nagrajenosti, pomirjenosti in povezanosti, aktivirajo pa jih tudi narkotične droge. Opinoidni sistem, ki omogoča ljubezen, užitke in lajšane bolečine, omogoča vstopno točko drog v možgane. Manj učinkovit kot je naš notranji kemični sistem za doseganje sreče, bolj zagnano bomo iskali veselje ali olajšanje v jemanju drog ali drugih kompulzijah, ki nam po našem mnenju nudijo zadovoljstvo.
• Spodbujevalno–motivacijski sistem zasnovan na dopaminski osnovi
Droge imajo najpomembnejši vpliv na sistem nagrajevanja znotraj možganov. Ta del možganov sprošča živčne snovi, ki povzročijo občutek telesnega ugodja, kadar počnemo stvari, ki so nujne za preživetje, kot so hranjenje, pitje, spolni odnosi … S sproščanji občutkov ugodja ta del možganov skrbi, da te dejavnosti ponavljamo. Razlika med možganskimi živčnimi prenašalci, ki spodbujajo določeno naše vedenje, kot je hranjenje, in drogo je v tem, da droge povzročajo zasvojenost.
Droge so lažnivi sli, ki prinašajo občutek ugodja, tako da oslabijo delovanje živčnih snovi, ki spodbudijo možganski sistem nagrajevanja. Lahko pa zamenjajo živčne snovi in same aktivirajo sistem nagrajevanja. Droge dajejo uživalcem drog močan umeten občutek ugodja. Hkrati pa od uživalca drog zahtevajo vedno večje jemanje drog. Uživalci drog tako najprej jemljejo drogo zaradi občutka ugodja, potem da se ne počutijo slabo, na koncu pa da lahko sploh živijo. Postopoma spreminjajo delovanje naših možganov. Le-ti se počasi navadijo na navzočnost drog in na posledice njihovega jemanja.
• Samouravnalna področja prefrontalne skorje
Prefrontalna skorja (OFS) je osrednji del možganskega sistema, ki uravnava obdelovanje čustev in odzivanje nanje. OFS je vrhunec čustvenega dela možganov in ima vlogo nadzora nad čustvi. V običajnih razmerah je OFS pri čustveno zrelem človeku najvišji razsodnik v njegovem čustvenem življenju. Prejema vhodne podatke z vseh čutnih območij (vid, dotik, okus, vonj, sluh) in ocenjuje njihovo vrednost na podlagi trenutnih informacij in preteklih izkušenj. Če bo nek vonj povezan s prijetno izkušnjo iz preteklosti, bo OFS po vsej verjetnosti ta vonj ocenila kot nekaj dobrega. Na podlagi spominov se odloča o vrednosti posameznega dražljaja. To so postopki, ki se jih ne zavedamo, zgodijo se v mikrosekundah. Kar je OFS všeč in kaj ji ni oz. kaj imamo radi in do česa čutimo odpor, močno vpliva na našo osredotočenost.
OFS tako vpliva na to, čemu bomo namenjali svojo pozornost. Še posebej močno vlogo ima OFS na desno polovico možganov, na predel, ki vpliva na socialno in čustveno vedenje. Močno je udeležena pri ocenjevanju stikov med nami in drugimi ter odloča o tem, ali nekoga ljubimo ali ne. OFS poleg tega prispeva k odločanju in zaviranju notranjih škodljivih vzgibov: na primer neprimerne jeze ali nasilja. Prav tako pa naj bi bila povezana tudi z našo zmožnostjo iskanja ravnovesje med kratkoročnimi cilji in dolgoročnimi posledicami v postopku odločanja.
Slike možganov vedno znova prikazujejo, da pri ljudeh, ki zlorabljajo droge, OFS deluje nepravilno. Pri zasvojenih ljudeh ne deluje tako kot bi morala, ne glede na to, ali je oseba pod vplivom droge ali ne. Raziskave kažejo, da je tudi po detoksikaciji še vedno slabo delovanje OFS. OFS se močno aktivira že pri hlepenju po substanci oz. dejavnosti in še povečuje to hlepenje.
OFS se izuri v ustvarjanju močne čustvene privlačnosti droge, od trenutka, ko zasvojenec pomisli na drogo, s tem da ji pripisuje neravno veliko pomembnost. To se dogaja nezavedno in samodejno.
• Mehanizem odzivanja na stres
Zasvojenost je globoko zakoreninjen odziv na stres kot poskus spopadanja z njim v obliki samotolažbe. Droge lahko kratkoročno delujejo na možgane tako, da zmanjšajo strahove, ublažijo stres in nas razrešijo drugih negativnih občutkov. Dolgoročno pa povzročajo slabo prilagodljivost na življenje.
Prikrajšanost za starševsko/skrbniško ljubezen in druge vrste stisk v otroštvu pripelje tudi do kronično visoke koncentracije stresnega hormona kortizola. Odvečni kortizol skrči pomembno možgansko središče hipokampus, ki je pomemben za spomin in obdelovanje čustev. Otrokova sposobnost obvladovanja stresa je popolnoma odvisna od skrbnikov, ker sam tega ne zmore. Odziven, predvidljiv odrasel skrbnik igra ključno vlogo pri razvoju zdrave nevrobiologije odzivanja na stres. Če nismo imeli te sreče v otroštvu, bomo vse življenje hitreje in močneje odzivni na stresne okoliščine. Odziv na stres zlahka zatre zasvojenčevo že tako zmanjšano zmožnost razumskega mišljenja ob čustveni vznemirjenosti, poleg tega pa zvišana količina stresnih hormonov v telesu povišuje hlepenje po drogi.
Možgani, ki so zelo dovzetni za stres, pripisujejo večjo vrednost snovem, dejavnostim, ki nudijo kratkoročno olajšanje.
JE MAR VSE IZGUBLJENO, ČE SO SE MOŽGANI SPREME- NILI POD VPLIVOM DROGE?
Odgovor je: Ne, ni vse izgubljeno. Številne raziskave so pokazale sposobnost možganov, da se skozi vse življenje spreminjajo in razvijajo, kar imenujemo »nevroplastičnost«. Zatorej ne glede na to, v kakšen stanju se trenutno nahajajo naši možgani, lahko njihovo stanje izboljšamo. Prvi pogoj za okrevanje možganov je neuživanje drog. Poleg vzdržnosti od drog pri preoblikovanju možganov pomagajo kvalitetni medsebojni odnosi, kvalitetno spanje, aktivno preživljanje prostega časa, pravo razmerje med počitkom in aktivnostjo, čas za igro oz. zabavo, vaje zbranosti, samospoznavanje.
Pripravila: Mateja Debeljak, univ.dipl.soc.del.
Viri:
Mate, G. (2022). V svetu lačnih duhov
Rusche, S. in Friedman, D. P. (2004). Kako zasvoljive droge poškodujejo možgane Siegel, D. J.
(2015). Vihar v glavi, moč najstniških možganov
Publikacija 2023.
